Avtizem je nevrološka motnja (motnja avtističnega spektra – MAS), pri dečkih petkrat pogostejša kot pri deklicah. Po številu je to najhitreje rastoča diagnoza na svetu: podatki ameriške zdravstvene organizacije kažejo, da jo je leta 1996 imel eden na tisoč, leta 2013 pa že eden na 48 otrok, kar je že dva odstotka populacije. V Sloveniji naj bi bilo okoli 40 tisoč ljudi z avtizmom. Uradno še vedno velja, da je avtizem vseživljenjski, da ga ni mogoče odpraviti, toda veliko zgodb dokazuje nasprotno.
Vsak zakaj ima svoj zato. Otrok, ki ni sposoben očesnega stika, ker ga pogled iz oči v oči lahko zaboli; otrok, ki ne prenese dotika, se ne odziva na naše besede, se vztrajno dere ali celo buta z glavo ob steno, cele ure vrti kovanec ali neutrudno brunda …, tega ne počne zato, ker bi bil nevzgojen ali poreden, ampak ker na ta način premaguje bolečino, ki mu jo je povzročil neki dražljaj. Kar večine ne moti, na primer hrup delovnega stroja, svetloba itn., je lahko za avtističnega otroka tako zelo moteče, da mu povzroči celo fizično bolečino. Da bi jo preglasil, se odzove po svoje. Ker je njegovo obnašanje odraz stiske, stresa, groze, je »greh« in popoln nesmisel zahtevati, naj se umiri, ali ga celo kaznovati. V njegov svet ne moremo vstopiti z našimi normami in na silo: »Do tega posebnega sveta peljeta le brezpogojna ljubezen in razumevanje. Le tako se mu lahko postopno približamo in mu nato pomagamo izstopiti iz avtizma,« pojasni Primož Mihelič, oče otroka z avtizmom. Z ženo Katjo se nista sprijaznila s tem, da bo njun otrok za vedno ujet v to motnjo, ampak sta z veliko vero v sinov potencial iskala pot in jo tudi našla.
Več v Zarji št. 11, 15. 3. 2016
