Alter

Zdravilci bi si morali znanje deliti

Katja Božič
29. 11. 2016, 10.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Bogato življenje terapevtke Andreje Novak

Andrej Križ
Njena največja želja za prihodnost so brezplačne energijske delavnice za otroke, otroci se namreč zlahka odprejo, zato je z njimi precej lažje delati kot z odraslimi.

Ženski del družine Andreje Novak bi v srednjem veku prav gotovo končal na grmadi. Vsaka od njih je bila namreč opremljena z veščinami, ki bi tedaj veljale za krivoverne, čeprav je to le naravna modrost, ki se je nekdaj širila iz generacije v generacijo, pravi Andreja. Odraščala je ob zelo verni babici, zeliščarici, ki je zdravila z Jezusovo energijo in odganjala točo. Mama se je ukvarjala z bajalicami in nihali, sestra je bila na tekočem z vso alternativno literaturo, potem pa je bila tu še vedeževalka teta Anica. Družinico bi ji gotovo zavidal celo Harry Potter! Zaradi mame, ki je že v njenih najstniških letih zbolela za rakom, je začela načrtno raziskovati alternativne tehnike zdravljenja. Še danes jih dopolnjuje, zato je pravzaprav težko zapisati, s čim vse se ukvarja. »Nikoli nisem imela vizitke. Vse življenje se že učim, vsakič nekaj novega, zato bi nanje morala dajati vedno nove nazive,« se smeji.

Počistiti ropotarnico. Od svojega prvega najljubšega dela – obrezovanja sadnih dreves (najprej je namreč študirala kmetijstvo) je zamenjala različne službe in si pridobila številna alternativna in uradna znanja in izkušnje, ki jih povezuje in uporablja pri svojem delu. »Po duši sem raziskovalka,« pravi. Zavestno je začela raziskovati pri dvanajstih letih, ko je njena mama zbolela za rakom. »Obiskovala je razne zdravilce, jaz pa sem hodila z njo. Jezilo me je, da so imeli ljudje toliko različnih pripravkov za čudežno ozdravitev. Kamor koli sva šli, sem o tisti metodi vedno prebrala vse, kar je bilo na voljo, in potem z raznimi vprašanji provocirala zdravilce. Najbolj me je jezila zloraba zaupanja. Če bi mama lahko zaupala, predvsem življenju, bi bila zdrava. Človek mora biti odprt, bolezen je zadnje opozorilo, da delamo nekaj narobe, da se moramo ustaviti. Še bolj pa me je jezilo, ker so mi zdravniki takrat rekli, da je rak deden in naj se kar pripravim. Na smrt so me prestrašili, takrat se je v meni prebudila bojevnica in raziskala sem vse, kar se je dalo raziskati o raku. Ugotovila sem, da se začne ta bolezen tam, kjer imamo največjo navlako, nekakšno 'ropotarnico'. Tam so zamere, čustvene blokade. To je treba očistiti. Enako je v domu. Zaradi tega sem šla pozneje študirat tudi notranje oblikovanje. Vse je povezano.« Urediti si moramo zdrav dom, da se ustvarijo ugodne razmere za življenje ali zdravljenje. Še preden se je začela ukvarjati s terapevtskim delom, jo je skrbelo, kako se zaščititi. Kar nekaj maminih zdravilcev je namreč precej mladih umrlo. »Ko sem raziskovala, sem videla, kaj se dogaja. Človek najprej dobi čisto, iskreno idejo, kako pomagati ljudem. Najprej to preizkuša na bližnjih, potem je ta krog vse večji in v od treh do petih letih se začne glas o sposobnostih tega človeka širiti. Za svoje delo začne dobivati denar, da lahko preživi.« Potem napoči prelomni trenutek – kako ohraniti modrost? »Nekateri ne znajo postaviti meje in hočejo pomagati vsem, pa jih to izčrpa, druge pritegne denar in kar naenkrat se prodajo. V takem položaju moramo nase pogledati kot na običajnega človeka s talentom, s katerim je treba pametno ravnati.« Pravi, da je že kot otrok lahko prepoznala potencial v ljudeh. »Mislila sem, da vsi vidijo, kar sem jaz videla v njih.«

Več v Zarji, 29.11.2016