Alter

Ko nehaš sanjati, umreš

Sonja Grizila
4. 7. 2017, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Nočni filmi so očitno ključni za naš obstoj.

Revija Zarja
Nočni filmi so očitno ključni za naš obstoj.

Pravite, da ne sanjate? Motite se, sanjamo namreč vsi, znanstveniki so ugotovili, da sanjajo celo zarodki, pa čeprav še nimajo nobenih izkušenj. Le da si sanj večinoma ne zapomnimo, razen če se zbudimo in jih vsaj v mislih obnovimo. Ali celo zapišemo. Nekatere (a zelo redke) sanje so tako intenzivne, da si jih zapomnimo za vse življenje, spet druge nas lahko obiskujejo kar naprej, ni nujno, da so ravno prijetne. Kakor koli že, znanost ugotavlja, da sanje niso naključni simboli, ki med spanjem priplavajo iz podzavesti (in jih razvozlamo s pomočjo sanjskih knjig), ampak so usodne za naše preživetje. Zakaj?

Odkar se ljudje zavedamo samih sebe, nas sanje vznemirjajo in bi radi razumeli njihov pomen. Včasih se kar ne bi hoteli zbuditi, tako so prijetne, spet drugič nas spravljajo v nelagodje ali celo v smrtno grozo. Še pred desetletji so znanstveniki ugibali, da so sanje morda nekakšen preostanek dediščine naših prednikov iz časa, ko so še plezali po drevesih in prebivali po jamah, čeprav so nekatere psihološko psihiatrične šole že na prelomu v dvajseto stoletje skušale prav s sanjami razložiti težave, ki jih ima človek v budnem življenju. Spominjam se psihologa dr. Vida Pečjaka, kako nas je na predavanjih zabaval s Freudovimi domislicami. »Sanjate kdaj, da padate v brezno? To pomeni pomanjkanje seksa. Vidite v sanjah dimnik ali pa morda dežnik? To sta falična simbola in seveda tudi pomenita pomanjkanje seksa,« se je hahljal, punce pa smo zardevale (in tega nismo razumele kot spolno nadlegovanje). Fantje so se pa režali.

Skratka, tako laiki kot znanstveniki so že dolgo sumili, da imajo sanje globlji pomen, a kakšen? Iz izkušenj vemo, da nas pomanjkanje spanja spravi ob energijo, neredko nas pahne v izgorelost, znano je, da človeka najlaže ubiješ tako, da mu preprečiš spanje, toda – ali je za preživetje res nujno, da tudi sanjamo?

Preklapljanje in skladiščenje. V zadnjem času zna znanost izmeriti tudi najšibkejše pretoke telesne energije, seveda je najzanimivejši najskrivnostnejši del našega organizma – možgani. Še zmeraj o njih vemo zelo malo, je pa že dolgo jasno, da imamo med spanjem fazo REM, ki traja približno dve uri, na začetku se očesna zrkla pod vekami divje premikajo, nato se umirijo. V tej fazi so mišice paralizirane, razen že omenjenega gibanja oči smo torej popolnoma negibni. Ugotovili so, da možgani porabijo med spanjem 80 odstotkov vse razpoložljive energije, celo dihanje omejijo na minimum, da ostane več za njihovo dejavnost. Skratka, ko zaspimo, so možgani divje aktivni, še posebno takrat, ko sanjamo. Kaj počnejo? Jonathan Winson, ameriški psihiater in eden od utemeljiteljev sodobne analize sanj, trdi, da se med sanjanjem možgani ukvarjajo z vsem, kar smo prejšnji dan doživeli; analizirajo, kaj je nujno potrebno uskladiščiti v dolgoročni spomin, iz tega materiala se tudi oblikujejo miselni vzorci, potrebni za preživetje, seveda pa shranijo tudi vsaj del tistega, česar smo se namensko naučili. Sodobni znanstveniki, ki se ukvarjajo z učenjem, precej natančno priporočajo, koliko ur mora miniti med učenjem in utrjevanjem, da si snov tudi zapomnimo za dalj časa. Najučinkovitejša metoda je učenje, potem spanje in nato ponovitev. Možgani namreč takrat, ko zaspimo, nikakor ne počivajo, ampak naučeno spravljajo v predalčke in včasih samodejno poiščejo rešitev, ki se nam posveti, ko se zbudimo (o tem več v prilogi Šolar, ki bo izšla v avgustu). Rek, da moramo kakšno reč prespati ali da je jutro bolj modro od večera, ni iz trte izvit. In tudi to, da so številni izumitelji našli rešitve za zapletene probleme v sanjah, niso pravljice.

Več v reviji Zarja št., 27. 04. 07. 2017