Alter

Čarovnik iz Prlekije

Alenka Sivka
28. 10. 2019, 22.00
Deli članek:

Stanko Filipič, bioenergetik, ki krivi žlice in ravna hrbtenice že 30 let

Šimen Zupančič
"Delajte dobro, vse se povrne!"

Naj za začetek povem, da sem blazno skeptična in neverujoča v raznorazne zdravilce, bioenergetike in kar je še takšnih čarodejev, ki zdravijo z dotiki, s pogledi, z energijo, ki jo črpajo od kdove kod, menda direktno iz vesolja. Ne verjamem pa konec. A rahlo se mi dozdeva, da se je odločil zdravilec Stanko Filipič malo poigrati z mano, neverujočo, in mi je pošiljal neke nenavadne čire čare v mojo pred časom zelo bolečo roko. Ves moj obisk pri njem mi je v roki neprijetno gomazelo na tisoče mravljincev in moja lica so bila pordela. Naslednji dan ni gomazelo prav nič več.

Hipnotičen pogled. Najprej sem opazila njegove prosojne, hipnotizirajoče svetlo modre oči. In prodoren pogled, kot bi hotel videti, kaj se dogaja z mano, v meni. A tega ni počel skoncentrirano in dolgo, ker je bil ves čas razpršen. Na tisoč stvari. In ljudi. Klical je svoje »paciente«, da so prišli povedat svojo izkušnjo, naročal je kavo, pijačo – zase kar dvakrat kozarček belega vina, opa! – med pogovorom je mimogrede ukrivil in zavozljal žličko za kavo – in ves čas govoril, da on ne bo kaj dosti govoril o svojih sposobnostih, da nima kaj povedati, da naj namesto njega govorijo drugi. Tisti, ki jim je pomagal. Hrvaški upokojeni zdravnik, ki je bil anesteziolog v Ameriki, pa ženska, ki ji je ozdravil hude glavobole, in druga, ki je 20 let padala v nezavest, od njegovega zdravljenja naprej pa niti enkrat več. Vse je pripeljal pred naju s Šimnom, eno od njih pa smo obiskali na njenem domu. Povabil naju je tudi domov, v razkošno hišo s »čarovniškim« stolpičem, z bleščečo fasado, naju pogostil z domačo hrano, ki jo tudi sam prideluje – od okusnih salam in šunk do domačih jajčk in vložene zelenjave, ki jo je tudi sam neusmiljeno mlatil. Da belega mošta, ki ga je sam pridelal iz svojega grozdja in svojega vinograda, sploh ne omenjam.

Vojak, policist. Stanko je bil v svojem življenju marsikaj, dolga leta je delal kot kriminalist za umore, raziskoval tudi napake pri zdravljenju. V Bileći se je šolal za oficirja, prav tako njegov mlajši brat. V vojni za samostojnost Slovenije sta se borila oba, eden v Gornji Radgoni, drugi v Ormožu, v njihovi domači hiši pa je bilo tajno skladišče orožja policije. Njuna mama je zaradi težke situacije doživela živčni zlom, od katerega si še danes ni čisto opomogla. Vprašala sem jo, kakšen je njen sin, pa je imela zanj samo lepe besede: »Že kot mali je bil priden, delaven in tak je še danes. Morda celo preveč, ves čas leta sem ter tja, še pojesti ne zna v miru.« Povedala mi je, da Stanko sorodnikov načelno ne zdravi, čeprav je njej pred leti malo »pomagal« odpraviti bolečine v hrbtu. Tudi žena ga je pohvalila, da ves čas dela, čeprav je tudi ona zaposlena z delom na vrtu, pa dosti se ukvarja z vnuki, imata kar tri, od dveh otrok, hčerke in sina. Kljub temu da imata veliko hišo, sta oba otroka odšla od doma, ker sta želela živeti samostojno. A se rada vračata. Stanko je bil dolga leta v službi na policiji, ko se je upokojil, se je začel ukvarjati z bioenergijo. Zdaj ima v Bio termah v Mali Nedelji skromno, skoraj meniško opremljeno ordinacijo, v kateri se dobiva z ljudmi, ki jim pomaga.

Bodi dober. Vse se povrne. Stanko o sebi in zdravljenju torej ni hotel kaj dosti govoriti, rekel je, naj rajši namesto njega govorijo drugi. »Pomembno pa je, da se nihče ne more zdraviti pri meni, če kakorkoli odklanja zdravljenje z uradno medicino. Pacient mora strogo upoštevati navodila zdravnikov in se držati postopkov zdravljenja, ki mu jih določi lečeči zdravnik ali druga pooblaščena oseba zdravstvene stroke.« In da je v življenju pomembno to, da si dober, da delaš dobro, da drugim ne želiš in ne delaš slabega in da se ti v življenju vse povrne – slabe stvari morda ne takoj in ne tebi, zagotovo pa tvojim otrokom ali vnukom. Zato moraš paziti, kaj počneš. Energije se vedno izravnajo. Človek ima energijsko polje, zato moraš živeti dostojno in pošteno ter pustiti druge, da živijo.

Neprijetno mravljinčenje. Stanko me je ves čas pogovora pogledoval s svetlo modrimi očmi, s skoraj hipnotičnim pogledom. In mene je ves čas najinega obiska mravljinčilo po roki, v kateri imam t. i. »teniški komolec«, pred časom mi je roka tako rekoč »umrla«. A se je nekako tudi sama od sebe pozdravila. Po tej roki mi je ves čas korakalo na tisoče mravelj, bilo je neprijetno in zelo vroče. Pomislila sem, da se morda Stanko igra z mano, da si je rekel, tale novinarka mi ne verjame, dajmo se malo pohecat. Seveda je med pogovorom ob kavici tudi mimogrede ukrivil žlico in mi jo podaril, češ da je v njej milijon enot energije, naj si jo položim za pet minut na boleče mesto, potem pa naj jo dam daleč stran od sebe, ker je nevarna. Se bom kar ravnala po njegovih navodilih. Za vsak slučaj.

Stankov dom. Stanko ima razkošen dom – že od daleč se mi je zdelo, da je ta hiša njegova, z bleščečo fasado in ogromno zemlje. Stara domačija, v kateri je živela mama, dokler ni šla v dom, velik vrt, vinograd, sadovnjak ... in čudovit razgled na okoliške gričke in hribe. Povabil naju je na malico, ki je bila sestavljena iz samih domačih sestavin: domače salame, domače šunke, domačih jajčk in doma vložene zelenjave, feferonov, kumaric, korenja ... in iz doma pridelanega mošta, ki se počasi že spreminja v vino. Stanko ni neko »poduhovljeno bitje«, ki živi od zraka, ne, to pa ne. Rad je meso, salame, konkretno hrano, je tudi lovec in mesar, karateist. Mimogrede je skočil še na vrt in z motorno žago požagal drevo ter dal napotke fantu, ki je prišel podirat preostala stara drevesa. Konkreten moški! Ko sem vprašala njegovo ženo, ki je nasmejana, prijazna ženska, kako je živeti s Stankom, se je samo smejala in skromno pripomnila, da preveč dela. Ona je nekoč delala v zadrugi, in odkar so to zaprli, je doma, pomaga pri vodenju računov in varovanju vnukov. Dela okrog hiše pa je itak dovolj in preveč. V kleti sem videla ogromno zabojev jabolk. Najbrž bo iz njih nastal okusen sok.

Celotno reportažo z obiska pri Stanku in izjave njegovih pacientov si lahko preberete v 44. številki revije Zarja Jana, ki izide 29.10.2019. 

***Seveda je med pogovorom ob kavici tudi mimogrede ukrivil žlico in mi jo podaril, češ da je v njej milijon enot energije, naj si jo položim za pet minut na boleče mesto, potem pa naj jo dam daleč stran od sebe, ker je nevarna. Se bom kar ravnala po njegovih navodilih. Za vsak slučaj.***