Alter

Jedla ni sedeminštirideset let!

Katja Božič
21. 6. 2021, 23.04
Posodobljeno: 21. 6. 2021, 23.33
Deli članek:

Približno ob istem času, ko se je v 19. stoletju v Franciji štirinajstletni pastirici Bernardki začela prikazovati Marija, zaradi česar je Lurd postal eno najbolj znanih in obiskanih romarskih središč na svetu, je tudi v Sloveniji živela izredno nenavadna ženska mističnih nagnjenj Magdalena Gornik (1835– 1896) ali Gorniška Lenčka iz Gore pri Sodražici. Kar 47 let je živela brez zemeljske hrane, pogosto je doživljala zamaknjenja, na svojem telesu je imela stigme – znamenja Kristusovih ran, med zamaknjenji pa naj bi prejemala mistično obhajilo in mistično jed, od česar je tudi živela. Njeno življenje so opazovali, raziskovali in se mu čudili številni duhovniki, celo najvišji cerkveni dostojanstveniki, ter tudi zdravniki. V ljubljanskem škofijskem arhivu je o njej več kot 6.800 strani zapisov, pred tremi leti pa so začeli tudi postopek beatifikacije – razglasitve Magdalene za blaženo, kar je prvi korak na poti razglasitve za svetnico Katoliške cerkve.

osebni arhiv
Mistikinja Magdalena Gornik

V svojih prerokbah je Magdalena med drugim napovedala, da bo po šestih generacijah (torej v približno sto letih) spet zraslo zanimanje zanjo in kdor se ji bo priporočil, bo tudi uslišan. To se je začelo dogajati konec devetdesetih let, predvsem po zaslugi Janeza Kraljiča in njegove hčerke Martine, ki je po očetovem predlogu napisala o njej knjigo za svojo diplomsko nalogo. Kraljič v hčerini knjigi pripoveduje, da je za mistikinjo prvič slišal na Kureščku, kjer ga je z Magdaleno seznanil akademski slikar Lojze Čemažar, ki je v zunanji kapeli naslikal fresko z njeno podobo. Odločil se je poiskati njen grob, ki leži za cerkvijo na Gori pri Sodražici. »Ob njenem grobu je doživel videnje in celo uslišanje in odtlej je največji zagovornik njenega svetništva. Poskrbel je za obnovo nagrobnega spomenika in o njej govoril drugim ljudem,« je povedal Franci Petrič, postulator v postopku Magdalenine beatifikacije. Po objavi Martinine knjige pa se je glas o njej razširil po vsej Sloveniji.

Videnje. »Do dvanajstega leta je bila Magdalena povsem navadna deklica,« začne Petrič pripoved o mistikinji. Potem pa se ji je nekega avgustovskega dne leta 1847, ko je šla na polje nabirat hrano za živali, prikazala žena v belem in jo vprašala, ali ima rada Jezusa in ali je pripravljena zanj tudi kaj pretrpeti. Deklica je ženski velikodušno pritrdila.« O dogodku, ki ga je doživela na njivi, ni povedala nikomur. Pri prvem obhajilu v domači cerkvi na Gori istega leta naj bi začutila tako gorečo ljubezen do Boga v svojem srcu, da so ji pošle telesne moči in se je komaj prebila od obhajilne mize nazaj na svoje mesto. »Podobno se je zgodilo tudi na romanju k Novi Štifti, tam je prav tako imela videnje. To jo je še bolj utrdilo v prepričanju, da je pripravljena trpeti za Jezusa.« Naslednje leto je hudo zbolela, trpela hude bolečine in ni mogla jesti, razen kakšnega koščka kruha in juho, dokler nazadnje ni hrane povsem opustila. »To je fenomen, ki smo ga v zgodovini cerkve že srečali, v Sloveniji pa smo se s tem srečali prvič. Odtlej so se začeli mistični pojavi pri Magdaleni redno dogajati. Ob petkih in sredah je podoživljala Kristusovo trpljenje. Krvavela je, kot da ima trnjevo krono na glavi, rane je imela po rokah in nogah, kot jih je imel Kristus od žebljev, krvavela pa je tudi iz strani, kjer je bil preboden. Isto leto je ohromela in kar sedem let ni hodila, razen, kot pravijo pričevanja, v zamaknjenjih, ki jih je prav tako redno doživljala. Zanimiv pojav pri njej je bil tudi ta, da je v zamaknjenjih razumela tuje jezike. Obstajajo zapisi, da jo je jezuit spraševal v enajstih jezikih, ona pa mu je na vsa vprašanja odgovarjala nazaj v slovenščini. Poleg vsega tega je imela tudi sposobnost videti v človekovo dušo in mu povedati stvari, ki jih je vedel samo on. Vse to je bilo povezano z vabilom, da se ljudje spreobrnejo, živijo po božjih in cerkvenih zapovedih ter se varujejo zla in greha.«

Preverjali so jo. »Dogajanje je vzbudilo pozornost najprej v domači župniji, leta 1851 pa tudi pozornost cerkvene oblasti. Ta je v Sodražico najprej poslala Ignacija Holzapfla, dekana v Ribnici, da je Magdaleno opazoval dve leti in zapise pošiljal v škofijo. Leta 1852 jo je za tri leta pod svoje okrilje v župnišče v Sodražico vzel župnik Jožef Lesjak. V tistem času so se namreč o Magdaleni razpisale Novice in namigovale, da gre pri vsem tem za goljufijo, sleparstvo in pridobitništvo. Čeprav je Lesjak zavračal mistiko, bil velik skeptik in dvomljivec, je ob opazovanju te deklice začel verjeti, da je vse, kar govori in doživlja, resnično. Ob vsem dogajanju je bila tudi znanost brez razlage. Lesjak je poročila redno pošiljal škofu Wolfu v Ljubljano.« Leta 1855, pravi Petrič, je Magdalena izprosila od Boga, da je spet začela hoditi ter da so se ji stigme na rokah in nogah zaprle, saj je z vsem tem vzbujala preveč pozornosti, ona pa si ni želela izpostavljanja v javnosti. Do konca življenja ji je ostala samo še stigma na prsih, a so jo videli le redki. Iz nje je krvavela ob petkih in sredah, ob spominu na Jezusovo trpljenje in smrt na križu.

Več v reviji Zarja Jana št. 25, 22.6.2021