20220513-01138259 Svet24.si

VIDEO: Za poslanko NSi "knjiga vseh knjig" nad ...

Vladimir Putin Svet24.si

Putin spregovoril: "Ljudje so se odločili, ta ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Rusi črpajo denar iz SIJ, ki državo prosi za ...

predsedniski kandidati Reporter.si

Šurla za Al Jazeero Balkans: Janez Janša je ...

doncic musa Ekipa24.si

Hahaha, kakšen car! Ne boste verjeli, kakšen ...

big-brother Njena.si

Prvič o skrivnosti: Kdo je bil slovenski Big ...

krznar ilicic Ekipa24.si

Trener Maribora odgovoril na najbolj vroče ...

Alter

Sam se bom pozdravil!

Franjo Trojnar, petinsedemdesetletni avtor številnih delavnic in knjig o duhovnem razvoju ter eden najbolj znanih voditeljev hoje po žerjavici v Sloveniji, se je pred dvanajstimi leti soočil s svojo največjo učiteljico v življenju, Parkinsonovo boleznijo. Kljub več desetletjem ukvarjanja z duhovnostjo, je ravno ta diagnoza prispevala k njegovi največji in najhitrejši osebni rasti, še posebej v zadnjih treh letih, ko je pisal svojo peto knjigo z naslovom Iz zasvojenosti v ustvarjalnost, ki bo izšla v kratkem. »Parkinson je le diagnoza,« pravi.

Franja se spomnim z duhovnih počitnic na Pašmanu, kjer je imel delavnice, okoli sebe pa vedno veliko ljudi, vedno je bil dobre volje, nasmejan, pripravljen kakšno ušpičiti. Pred leti mi je prišla v roke tudi njegova knjiga Vizija uspeha in slišala sem o »uspešnih vročih« žurih, na katerih je čez žarečo preprogo prepeljal na stotine ljudi. Pred časom je organizacijo slednjih predal svojim učencem hoje po žerjavici, sam pa krenil na pot samospoznavanja in odkrivanja svojih notranjih moči. »V nekem trenutku sem spoznal, da me nobena institucija ne more pozdraviti. Nihče nima zdravila zame. Le sam se lahko pozdravim. Bil sem vesel tega spoznanja, ki je prišlo iz globine moje duše. Odtlej sem bil brez velikih pričakovanj do institucij in začel sem se zanašati predvsem nase. Večkrat sem prebral, da ni neozdravljivih bolezni, so le neozdravljivi bolniki. Sam se bom pozdravil. Moje telo je moj laboratorij. Postal sem občutljivejši, začel sem spoznavati, kaj mi s svojimi znaki sporočajo telo, razum in čustva.«

Nov list v življenju. Diplomiranega inženirja strojništva, nekdanjega vodjo razvoja avtobusnih karoserij v mariborskem TAM-u, je duhovnost že od nekdaj privlačila. Na začetku se je z njo ukvarjal ljubiteljsko, potem pa se je začel poglabljati v razne veščine in tehnike in tudi sam pripravljal delavnice za osebni razvoj. Ko danes gleda nazaj na svoje življenje, razmišlja, da mu je bila nagnjenost do tega področja najbrž položena v zibelko, saj se je z zdraviteljstvom ukvarjala njegova babica, in sicer je bila vaška zdravilka. »Vsako nedeljo so ljudje od blizu in daleč hodili k njej po nasvete, jaz pa sem bil vedno rad zraven.« Nekje po dvajsetem letu je začel spoznavati, da je po naravi precej resnicoljuben in da ne ceni dovolj lastne vrednosti ter da ljudje to izkoriščajo. Ko je prišel v stik s knjigami za duhovno rast, je ugotovil, da mu znanja in veščine iz njih pomagajo pri doseganju ciljev, s čimer je postajal samozavestnejši. Če je pomagalo njemu, bi lahko tudi drugim, je razmišljal. Ko je bil star 50 let, je šel TAM v stečaj. Lahko bi sicer obdržal službo, a se je odločil posvetiti svojemu hobiju. »Želel sem obrniti nov list v življenju.« Napisal je prvo knjigo, Vizija uspeha, za takratni čas je bila pravi bum. Ponatisnili so jo in prevedli v hrvaščino. Mojster hoje po žerjavici, po čemer je bil dolga leta znan, je postal po naključju, pravi. Gledal je prijatelje, ki so to prirejali, in razmišljal, kako bi to naredil sam. Ognjeni krst na Smolniku, ki se ga je udeležilo 84 ljudi, je pomočjo dobrih asistentov brezhibno uspel. »Potem pa je steklo.« Mnogi ljudje so širili glas o velikih prebojih, ki na teh »vročih žurih« uspevajo ljudem, in začeli so ga klicati od vsepovsod. 

Šok. »Kar sem si zamislil, se mi je uresničilo, imel sem občutek, da mi nič ne more do živega. Menil sem, da zdravo živim, nisem pil in kadim, pogosto sem se dolge ure sprehajal po Pohorju, saj sem tam vedno našel stik s seboj.« A očitno je bilo leta 2010 vsega preveč. Ogromno delavnic čez leto, »poleti sem imel duhovne delavnice kar na treh krajih ob morju in je bilo res naporno.« Jeseni je opazil, da se mu trese leva roka. »Na začetku sem jo še lahko umiril, potem pa je postajalo čedalje očitnejše.« Že na prvem pregledu so mu povedali, da je po vsej verjetnosti zbolel za Parkinsonovo boleznijo, drugo mnenje pri priznanem slovenskem nevrologu pa je diagnozo potrdilo. »Sprva sem bil v popolnem šoku. Povedali so mi, da je bolezen neozdravljiva, predpisali so mi zdravila, a mi prvega pol leta niso nič pomagala, potem sem pa začel opažati nekaj sprememb. Nič preveč nisem hotel brati o bolezni, ker bi se potem preveč poglabljal vanjo. Hotel sem samo odkriti, kako si pomagati. V tisto, o čemer razmišljaš, teče tvoja vitalna energija in postaja vedno večje!«

Več v reviji Jana, 12.4.2022