kralj charles, luton, jajce Svet24.si

FOTO: V kralja Karla že drugič zalučali jajce

klemen volontar Svet24.si

Slovenski gorski reševalci zaviti v črnino, po ...

Tatjana Bobnar_11 Necenzurirano

Igra Tatjane Bobnar in napad na Roberta Goloba

robert golob pl2 Reporter.si

Golob je tako učinkovito likvidiral opozicijo, da...

hrvaska Ekipa24.si

Nepričakovan zaplet! Slovenski novinar hrvaškega...

kirstie-alley3 Odkrito.si

Poslovila se je Kirstie Alley

umor, robert pevec, dravograd Ekipa24.si

Nekdanji slovenski reprezentant za umor žene ...

Ljudje

Guru drugačnega poučevanja

»Dialog med starši in učitelji je prepogosto naravnan samo na probleme, čeprav bi se pogovori, ki se tičejo otrok, morali goditi bolj na področju srca,« pravi Godi Keller, neodvisni mednarodni predavatelj, učitelj in pisec.

Avtor:

Biba Jamnik Vidic

Značke:

Švicar, ki že 40 let živi na Norveškem, je svojo poklicno pot začel kot učitelj na waldorfski šoli. »Ko sem se po dobrih 17 letih poučevanja zalotil, da med poukom razmišljam o tem, kaj bom počel zvečer, sem dal odpoved. Vodstvo me je prepričevalo, naj ostanem, vendar sem jim rekel, da sam ne bi želel biti otrok, ki ga poučuje tak učitelj.« Potem je dobrih deset let izobraževal študente na Rudolf Steiner University College v Oslu in drugod po Evropi. Zadnja leta dela kot svetovalec pri iskanju novih poti razvoja šol, tako waldorfskih kot javnih. Novembra je pri nas izšla njegova prva knjiga, prevedena v slovenščino – S srcem v šoli, učbenik pedagogike za starše.

Zakaj je danes toliko različnih teorij o vzgoji otrok?

Bistveno vprašanje je, zakaj sploh brati knjige, ki se tičejo starševstva. Biti starš je namreč tako naravno kot to, da živimo in dihamo. Ko me je pred približno 30 leti eden od staršev vprašal, kako naj dandanes starši vzgajajo svoje otroke, sem se začel ukvarjati s fenomenom, kako to, da nasvetov o vzgoji niso potrebovali moji starši.

In kaj ste ugotovili?

V sodobnem času je vzgoja otrok postala nekaj individualnega, medtem ko je bila nekoč to družbena zadeva. Danes pravzaprav ničesar več ne vemo. Če pogledate v časopise – ne vem, kako je to v Sloveniji, ampak na Norveškem skoraj vsak dan lahko preberemo nov zapis, v katerem nam sporočajo, kaj je za otroka pomembno. En teden lahko beremo, da bomo, če otroku pri treh letih ne bomo kupili tabličnega računalnika, vzgojili izgubljenca. Naslednji teden lahko v istem časopisu preberemo, da bo naš otrok izgubljen, če mu bomo prezgodaj dali v roke tablični računalnik. In to je eden od razlogov, da sem se odločil napisati knjigo za starše.

Tudi v Sloveniji se v šolah zelo navdušujejo nad uporabo moderne tehnologije, ponekod otroci že v prvem razredu uporabljajo tablične računalnike. Kaj menite o tem?

Čeprav se moramo naučiti upravljati moderno tehnologijo, je uporaba tabličnih računalnikov pri majhnih otrocih škodljiva. Takšno učenje je plitko. Naenkrat namreč ne moremo početi več stvari, zato se takrat lahko zgolj zabavamo, učimo pa se ne. Da se majhen otrok lahko česa nauči, se mora gibati. Učenje je najbolj uspešno, kadar sodelujejo telo, mišljenje in čustvovanje. Treba je tudi veliko ponavljati in vaditi.

Današnji šolski sistemi spodbujajo tudi različna tekmovanja. Kakšen je vaš pogled na to?

V Estoniji, kjer veliko delam, učenci dosegajo zelo dobre rezultate na tekmovanjih, hkrati pa tam beležijo veliko samomorov in drugih psihičnih težav med mladimi. Enako je na Finskem in v Južni Koreji, ki sodita v sam vrh po rezultatih s tekmovanj. Tu si je dobro zastaviti vprašanje, kaj sploh lahko objektivno merimo. Silno malo je tega, saj ljudje nismo stroji. Predmeti, ki veljajo za najpomembnejše, kot je recimo matematika, so pomembni samo zato, ker se jih da meriti. Čeprav vsi zelo dobro vemo, da je za preživetje umetnost veliko pomembnejša kot matematika. Merimo lahko tudi ponavljanje že slišanih definiranih dejstev, pa tudi hitrost lahko merimo. Po nekaterih šolah celo merijo, kako hitro otrok bere. Mogoče je to za koga zanimivo. Sam mislim, da je bolje, da otrok bere počasi in razume, kaj bere.

Kaj je v šolah, poleg umetnosti, še zapostavljeno in je pomembno za razvoj otrok?

Radovednost. Kadar odgovorimo otroku na njegovo vprašanje, je zelo pomembno, kako se tega lotimo. Ne smemo namreč ubiti njegove radovednosti. Danes je to postal precejšen problem. Mladi niso več radovedni. Univerze, ki so bile včasih kraj za raziskovanje, danes postajajo enake srednjim šolam. Študente ne zanima nič drugega kot to, kaj se morajo naučiti in kdaj bodo imeli izpit. Popolnoma so jih ukrotili. Poleg radovednosti je zelo pomembna tudi kreativnost. Kreativen otrok je sposoben razmišljati na različne načine in v različnih smereh. V današnjih časih pa je v šolah, tudi že v vrtcih, preveč predpisov in nadzora. Celo doma je tega vedno več.

Kdo je za to odgovoren?

Politiki so tisti, ki jih za to lahko najbolj obsojamo. Oni obvladajo zelo enostavno retoriko. Če si želijo biti izvoljeni, morajo trditi, da bodo ustvarili dobro šolo, ob tem pa ne vedo, kaj dobra šola sploh je. Običajno tisti, ki nadzirajo šolski sistem, sploh niso pedagogi, navadno še celo starši niso. Obstaja velikanska organizacija, ki se imenuje OECD, ki nadzira vse šolske sisteme, vključno s slovenskim. Oni uvajajo sisteme testiranja, ki naj bi veljali po vsem svetu. Njihova prizadevanja temeljijo na prepričanju, da se delo v vrtcih in šolah da nadzirati in testirati.

Kakšne so posledice takšnega nadzora?

Otroci so pod pritiskom, strah jih je, posledica je stres. Raziskave kažejo, da strah aktivira del možganov, ki je odgovoren za procesiranje čustev in pomaga ohranjati spomin. Otroci, ki so nenehno pod stresom, ne razmišljajo dobro. Pravo nasprotje se zgodi, če so otroci srečni. Takrat se v možganih začnejo proizvajati hormoni sreče, ki ustvarijo vznemirjenje in široko odprtost. Pogosta kritika waldorfskih šol je, da se samo igramo. Dejstvo pa je, da se med igro otroci učijo veliko bolje. Primer so majhni otroci – če opazujete otroke do štirih let, boste ugotovili, da so to briljantni učenci. V tem času se naučijo več kot v vsem svojem nadaljnjem življenju. Vsega se naučijo med igro. Učenje je zapletena zadeva in ima veliko več povezav s čustvi, kot si mislimo, povezano je tudi z razvojem možganov. Razvoj možganov pa temelji na ponavljanju. Če ponavljamo, se gradijo nove možganske povezave, če ne ponavljamo, te povezave propadejo.

Največ problemov v današnjih šolskih sistemih imajo fantje. Zakaj?

Razlika med spoloma je v različnih kulturah drugačna. Pravzaprav je to tabu. Politično nekorektno je govoriti o razlikah med spoloma. V projektu, pri katerem delam na Norveškem – gre za mlade, ki so izpadli iz sistema – so skoraj sami fantje. Danes so šole narejene po meri žensk. Veliko bolj prijetne so za dekleta kot za fante. Na drugi strani pa feministke na Norveškem trdijo, da so fantje bolj neumni od punc. To ni najbolj konstruktivno. Pravzaprav je dosti pomembnejše vprašanje, ali imajo današnje šole sploh kakšno podobnost z življenjem na tem svetu.

Kakšna je po vašem vloga staršev v šoli?

Menim, da sodobna šola ne more delovati brez staršev. Če naj bi učitelji razumeli otroke, potrebujejo njegove starše. Enako tudi starši potrebujejo učitelje. Ti jim lahko pomagajo, da bodo bolje razumeli svojega otroka. Otroci so v šoli pogosto drugačni kot doma. Zato je pomembno, da sodelujejo med seboj. Dialog je zelo pomemben, v nasprotju s prepovedjo, ki v pedagogiki ne deluje dobro.

Veliko se govori o problematičnih otrocih. Lahko govorimo tudi o problematičnih učiteljih in starših? Je ta izraz sporen?

Gre za to, kdo to besedo definira. Mislim, da problematičnih otrok ni, prej bi rekel, da so problematični nekateri pedagogi. Pogosto gre za pomanjkanje veščin v pogovoru. Skoraj vsi problemi pa izvirajo iz strahu. Do konflikta med učitelji in starši pa največkrat pride zato, ker se eden od njih ne počuti spoštovan. Delo s starši je eden najtežjih opravkov, ki jih imajo pedagogi danes. To pa zato, ker jih nihče ni izobrazil za to. Takega predmeta med študijem nimajo. Zato je dialog med starši in učitelji prevečkrat naravnan samo na probleme. Intenzivno pa bi se morali začeti pogovarjati prej, preden se problemi sploh pojavijo. Ti pogovori bi se morali goditi bolj na področju srca.

Kdaj je čas, da se učitelj upokoji?

Sam sem se odločil, da bom nehal učiti, ko v meni ne bo več pravih sokov in duha. To se mi je zgodilo po sedemnajstih letih in pol. Začutil sem, da sem popolnoma prazen. Šlo je samo še za rutino. Ko sem se zalotil, da namesto tega, kar bi moral delati v razredu, razmišljam o tem, kaj bom počel zvečer, sem po eni takih šolskih ur šel k vodji šole in dal odpoved. Na šoli so me poskusili prepričati, da bi ostal. Predlagali so mi, naj si vzamem odmor in se vrnem, ko se bom spočil. Rekel sem jim, da si sam ne bi želel biti otrok, ki ga poučuje tak učitelj. Že Rudolf Steiner je govoril o štirih veščinah, ki naj bi jih imel dober učitelj.

Katere so te štiri veščine?

Prva je radovednost. Učitelj mora biti človek, ki ga svet zanima. Steiner je rekel, da mora učitelje zanimati vse, kar pripada človeštvu. Druga veščina je iniciativa. Učitelj mora biti dejaven, mora biti človek, ki vedno nekaj počne, ki reagira, kadar se pojavi problem. Tretja veščina je resnica. Otrokom ne sme lagati niti si ne sme dovoliti sprejemati kompromisov v zvezi z nečim, kar je neresnično. In ne nazadnje, učitelj bi moral biti človek, ki nikoli ne postane pust ali zagrenjen. Učitelj mora biti svež, ne pa izsušen.

Današnja mladina je zelo glasna, pogosto tudi agresivna, tako v šoli kot zunaj nje.

Ne strinjam se z vami. Pravzaprav pogrešam mladino, ki bi bila glasna. Na Norveškem delam z mladimi, ki so izpadli iz šolskega sistema. Ne hodijo v šolo, pa tudi delajo ne. Sedijo pred računalniki in se igrajo igrice ali pa si vbrizgavajo heroin. Nikomur ne škodijo, nikogar ne poškodujejo, razen sebe. Sedanji šolski sistem povzroča to, da so mladi veliko preveč disciplinirani in vodljivi. Kako naj se svet razvija naprej, če bomo imeli tako vodljive ljudi? Kako naj gremo naprej, če ljudje proti ničemur več ne protestirajo? Želim si, da bi bilo med mladimi malo več hrupa.

Kje vidite rešitve?

Sem optimist, veliko delam za to. Poznam veliko učiteljev, ki se trudijo v razred pripeljati življenje. Otroke je treba popeljati v center dogajanja.

Kaj svetujete staršem, kako naj vzgajajo svoje otroke?

Začeti je treba pri sebi. Jaz sem se zdaj, ko imam vnuke, ponovno naučil igrati. Če starši živijo aktivno življenje, če jih zanima svet in če je doma veliko ljubezni, vam ni treba skrbeti. Svoje otroke vzgajamo s tem, kar smo sami. Večjo ko imate sposobnost lastnega učenja, spreminjanja, gibanja, boljši učitelji ste zanje. Starši naj zaupajo vase, da so dovolj dobri za svojega otroka.