5e9d33b68d7cedf47d21454a0eba9337 Svet24.si

Letni dodatek bo večina upokojencev prejela ...

kača, plaža Svet24.si

Šok, kopalko na splitski plaži v nogo šavsnila ...

polerert7678 Necenzurirano

Zakaj Nina Krajnik ne mara "levih privatizerjev"

janez jansa dz1 Reporter.si

Janši ne diši biti poslanec: v DZ dobil ...

dragic Ekipa24.si

Dragić spet kapetan, toda ... Pred vrnitvijo tega...

nikolina tutić poroka Njena.si

Nikolinin mož ima dva otroka z drugo tekmovalko

kobe navijaci Ekipa24.si

Ko je legenda Barcelone kamen spotike na Japonskem...

Ljudje

Zbogom Pleterje?

Simon Udvanc je že pred 17 leti naredil korak, o katerem razmišlja čedalje več posameznikov, pa tudi družin. Izstopil je. Iz naglice v mir. Iz pisarne v naravo.

Avtor:

Urška Krišelj Grubar

Značke:

Nazaj k sebi. Muzej na prostem ob kartuzijanskem samostanu Pleterje je njegova velika ljubezen. Največja, pravi, do trenutka, ko je v njegovo življenje stopila Renata in mu lani rodila deklico. Na sončno nedeljo, ko so vsi skupaj, je njihovo življenje videti pravljično. Pred leseno hiško Renata presaja zelišča, deklica Aria Marisa jo opazuje iz vozička, očka Simon pa kosi travo. Toda za nedeljsko sliko se skriva kar nekaj senc. Če jih ne bodo zmogli osvetliti, razmišljajo o selitvi v Avstralijo. Slovenci se še vedno premalo zavedamo pomena svoje lastne kulturne dediščine. Namesto da bi nekoga, ki ji je pripravljen posvetiti svoje življenje, moralno in finančno podprli, ga naženemo na tuje.

Muzej na prostem Pleterje je začel nastajati leta 1984, na pobudo samostana Pleterje. Njihova takratna vizija je bila, da bi v prostore muzeja  preselili prodajalno samostanskih izdelkov ter tako samostanskemu življenju vrnili mir in tišino. Leta 1997 je dobil prvega oskrbnika, tedaj 25-letnega Simona. »Čeprav ne izhajam iz kmečke družine, sem se v dediščino takoj zaljubil. To je bila ljubezen na prvi pogled. V pravem pomenu besede, saj odtlej do leta 2012, ko je v moje življenje stopila Renata in lani hčerka Aria Marisa, v mojem srcu ni bilo prostora za karkoli drugega,« pripoveduje Simon, ki je od prvega dne v muzeju prebil večji del dneva in tudi noči, nekaj let pa je v muzeju celo živel. Delal, garal, uresničeval ideje, postopoma s svojima rokama dokončeval adaptacijo poslopij, program za obiskovalce, lončaril in se učil številnih drugih obrti, ki izumirajo. »Dela je bilo ogromno, preveč za enega samega človeka.« A je vztrajal 17 let. Muzej na prostem je dobil pravljično podobo. Strehe imajo novo slamo (celo lasten kredit je vzel za obnovo), vrtički novo pleteno leskovo ogrado, notranji prostori so zaživeli. »Poleg tega sam skrbim za trženje, vodenje in pospravljanje. Tako sem v enem direktor in sekretar (tisti, ki čisti sekrete),« se pošali.

Ubijalski tempo, entuziazem ugaša. Simon je na posestvu naselil številne živali, ki živijo v sožitju. »Brez živali tudi muzeja ne bi bilo. Letos nameravamo živalsko družino še povečati, že danes pa lahko vidite psa Matildo in Leva, mucka Muja, papagaja Štefana, številne kokoši in okrasno perutnino, kozi (Rozi in Hilda), dihurčke … Če bomo 'ušli', bodo živali ostale v muzeju, nekatere bomo pa oddali dobrim ljudem.« Ušli? Ja, mlada družinica ne zdrži več tempa. Po sedemnajstih letih je začel Simonov entuziazem plahneti, a je ponosen, da je zdržal toliko. Na leto opravi več kot 2000 nadur. V sedemnajstih letih se jih je nabralo res veliko. Od lani pa ima še eno vlogo. Postal je očka. S partnerko Renato razmišljata, da bi za nekaj časa odšla v Avstralijo, toda do zadnjega bosta dajala vse od sebe in vztrajala na domačih tleh. Če pa res ne bo šlo, bosta zdaj, ko sta še mlada, svojo voljo, ideje, znanje in pripravljenost za delo dajala tam, kjer bodo cenjeni. Pri nas v Sloveniji so žal premalo in tako, kot je, ne moreta preživeti. Prihodkov kljub skoraj nečloveškemu trudu ni dovolj za preživetje. Še vedno pa upajo. Morda se  obrne na bolje prav letos, ko je zavod začel delovati kot neprofitna organizacija s statusom javnega interesa, pridobljenega letos pri ministrstvu za kulturo.

Med delovnim dnem, ki se navadno začne ob osmih zjutraj in konča najprej ob devetih zvečer (v tem času zakuri v 200 let stari peči, pospravlja, čisti, ureja vrtove, hrani živali, kosi, pripravlja in uresničuje ideje, se ukvarja z birokracijo, peče kruh in pecivo, lončari), Simon sprejema naključne obiskovalce ter skupine. Prijateljica, ki je zaposlena preko javnih del, razkaže muzej, predstavi številne možnosti, ki jih ponujajo za skupine, še posebej dobri, pravijo, so v pripravi animacijskih programov za otroke. »Številne šole iz Dolenjske, Bele krajine in drugod iz Slovenije ter tudi iz Hrvaške hodijo k nam na celodnevne programe. V programih so poleg osnovnega ogleda 200 let stare domačije delavnice, na katerih skupaj lončarimo, pletarimo, rišemo, pečemo dobrote v hiši s črno kuhinjo, se spoznamo z domačimi običaji (ličkanje koruze, česanje slame), spoznavamo naravo, rastline in živali ter se na koncu tudi poigramo, kot so se nekoč otroci na kmetiji. Metanje podkev, tek v žakljih, guncanje, hoja po hoduljah.« Zelo odmevne so tudi Pravljice babice Sonje, navdušeno pripoveduje Simon in nas odpelje po 200 let stari hiši, kot to počne babica Sonja, kadar jo obiščejo otroci. Ob soju sveč jim bere pravljice in še na druge načine predstavlja idilo pod slamnato streho. Prav za tako idilo, ki jo želi Simon predstaviti kot največji smisel bivanja na zemlji drugim družinam, njemu zmanjkuje časa.

Čas za spremembo. Selitev v Avstralijo. Partnerka Renata in desetmesečna Aria Marisa sta v Simonovo življenje prinesli novo dimenzijo. Rad bi jima posvečal več časa v svojem zapolnjenem delavniku, toda njihovi so le sončni dnevi, ko se mu lahko pridružita v muzeju. Simon se je znašel pred vprašanjem. »Kakšen je smisel še nadaljnjih 17 let delati v tempu, kakršnega sem imel doslej? Svojo družino vidim zgolj, ko spi. Sistem, v katerem živimo, te sili, da samo še delaš in delaš, ob tem pa pozabiš na tisto najlepše in najboljše, kar se ti zgodi v življenju in kar ima največji pomen – družina.« Zato je nastopil čas za spremembe. Če se v doglednem času ključne stvari ne bodo izboljšale, se bodo preselili v Avstralijo. »Glede na to, da imam v enem letu tudi po 2000 ali več nadur, razmišljamo, da bi izrabili nadure in neizkoriščen dopust iz zadnjih 17 let ter se za nekaj časa odselili v tujino. Imamo možnost začasnega dela v Avstraliji. Renata je trenutno brezposelna, po poklicu tehnik medicinske nege, za katerega v Sloveniji ni velike možnosti za zaposlitev. V Avstraliji pa je to trenutno eden izmed najbolj iskanih poklicev. Med našo odsotnostjo se bo menda v Sloveniji kaj spremenilo na bolje, mogoče nam bodo zagotovljene boljše delovne razmere v Muzeju na prostem Pleterje.«

Ostal bi doma, če bi lahko s svojim 14-urnim delovnikom preživel družino. Če bi bile vendarle boljše razmere za delovanje muzeja na prostem že zdaj, če bi pridobili sredstva za dodatne zaposlitve, subvencije za obnovo muzejskih objektov (da ne bi več potrebovali osebnih kreditov), če bi uspeli najti službo za Renato, bi družinica Udvanc ostala na Dolenjskem. Veliko je odvisno tudi od obiska v muzeju v tekočem letu. Ne želijo pa si masovnega turizma, saj mora muzej ohraniti »intimo«, da se bodo lahko še vedno posvetili sleherniku. »Želimo, da bi ljudje sprejeli muzej za svoj, saj je to dediščina vseh nas Slovencev, jaz sem tu le skrbnik, zaljubljen v dediščino in skrbim, da muzej še obstaja, da ga lahko ponosno prenašamo iz roda v rod, da bodo za nami nekaj doživeli in videli tudi naši otroci. V svetu, v katerem živimo, se moramo zavedati naših korenin, naše preteklosti …, saj brez ohranjanja preteklosti ni svetle prihodnosti,« modruje Simon, medtem ko nam v slovo prinese še deset jajčk najrazličnejših kokoši, ki se prosto pasejo na posesti in utegnejo kaj kmalu izgubiti plemenitega gospodarja.