1 Svet24.si

FOTO: Mister Slovenije je Al Sivka!

klemen volontar Svet24.si

Slovenski gorski reševalci zaviti v črnino, po ...

Tatjana Bobnar_11 Necenzurirano

Igra Tatjane Bobnar in napad na Roberta Goloba

robert golob pl2 Reporter.si

Golob je tako učinkovito likvidiral opozicijo, da...

hrvaska Ekipa24.si

Nepričakovan zaplet! Slovenski novinar hrvaškega...

Eva Luna Mlakar Njena.si

Saj ne boste verjeli, kdo izvaja spletne napade

umor, robert pevec, dravograd Ekipa24.si

Nekdanji slovenski reprezentant za umor žene ...

Ljudje

Igor Gregorič, srčni kirurg

Prof.dr. Igor Gregorič je direktor programa za mehansko podporo in pomočnik direktorja celotnega programa za transplantacijo na Texas Heart Institute v Houstonu

Avtor:

Miša Čermak

Značke:

Če bi mladega zdravnika, diplomanta ljubljanske medicinske fakultete iz Prvačine pri Novi Gorici, pred šestindvajsetimi leti, ko je odšel v ZDA nabirat širše znanje, vprašali, ali je pripravljen delati dvanajst ur na dan – na začetku tudi volontersko, ali se je pripravljen odreči dopustom in se učiti ter znanje prenašati študentom, bi nedvomno pritrdil. In danes je enako: na dopustu ni bil dvajset let (podaljša si le kakšen dan na kongresih), k več znanja pa ni pomagal le ameriškim mladim kolegom, ampak tudi kakim petstotim mladim slovenskim zdravnikom. Še pomembnejše, vsaj tolikim je skušal predati tudi svoja načela o pravem odnosu do bolnika. Direktorju programa za mehansko podporo in pomočniku direktorja celotnega programa za transplantacijo na Texas Heart Institute nazivi v resnici ne pomenijo veliko. »Šteje znanje, štejejo bolniki, ki jim pomagamo, šteje odnos!«

O vas bere človek v samih superlativih: ste na vodilnem delovnem mestu na Texas Heart Institute v Houstonu, pa me zanima, kaj to pomeni, gledano s svetovnim in kaj s slovenskim pogledom?
To je velika inštitucija v Ameriki, ki deluje na področju kardiokirurgije, srčne transplantacije in mehanične podpore pri opešanem srcu. Letos je med prvimi desetimi v Ameriki in tako je že zadnjih dvajset let, kar pomeni, da smo ena od najbolj vrhunskih ustanov na svetu. Sem direktor programa za mehanično podporo pri srcu in pomočnik direktorja celotnega programa za transplantacije, sicer pa sem kardiovaskularni in torakalni kirurg.
V Sloveniji ima težave zaradi srčnega popuščanja kar trideset tisoč bolnikov! Jim pomagate tudi vi?
Tako je, a med temi bolniki v Sloveniji niso vsi v zadnjem stadiju te bolezni. Tesno sodelujemo s slovenskimi kardiologi in srčnimi kirurgi, še posebej z oddelkom za srčno popuščanje v UKC, kjer je predstojnik prof. dr. Bojan Vrtovec: pri nas je preživel dve leti na izpopolnjevanju. Na kongresu, ki se je ravnokar končal v Portorožu, je bilo najmanj štirideset do petdeset vrhunskih strokovnjakov s področja srčnega popuščanja z vsega sveta: organizirali smo ga tretje leto zapored, vsako leto je boljši in želimo si, da bi pritegnil še več slovenskih zdravnikov, da bi si lahko izmenjali izkušnje.
Torej plodno in dobro sodelujete s svojo matično domovino, stike ste obdržali na več načinov. Kaj vas je sploh odpeljalo v ZDA?
Želja po znanju! V osemdesetih, ko sem bil specializant v Sloveniji: toda že deset let prej, preden sem odšel tja za stalno, sem bil v ZDA in tam videl načine in možnosti izobraževanja in raziskovanja.
Astrološki vodnar ste in zanje je značilna želja po iskanju znanja in vizionarstvo.
Hvala (nasmeh), verjetno ima ta želja neke korenine tudi v tem. Ponudila se mi je priložnost, splet okoliščin, pa sem šel: izvedel sem, da je možnost za obisk v Texas Heart Institutu. V osemdesetih in konec sedemdesetih je bila namreč srčna kirurgija še visoko rizična vrsta kirurgije. Dobre rezultate so imeli samo visoko specializirani centri z velikim številom srčnih operacij – največji na svetu takrat je bil Texas Heart Institut, ki je na leto opravil pet tisoč operacij. Glede na to, da so bili poslani na operacijo tudi bolniki iz nekdanje Jugoslavije – to sem izvedel med služenjem vojaškega roka v koronarni enoti VMA v Beogradu –, sem se želel izobraževati. Pozneje, ko sem bil specializant v Novi Gorici, se je pokazala možnost, da odidem na izpopolnjevanje. Dvignil sem roko – in drugo je zgodovina (nasmeh).
Kakšni so bili začetki? Ste bili že takrat odločeni, da v ZDA ostanete?
Ne, ne, nisem imel tega namena: želel sem oditi za tri do štiri mesece, moja želja je bila kardiokirurgija – v Ljubljani je bilo na voljo malo teh mest. Računal sem,  da na izpopolnjevanju v tujini dobim dobra priporočila, ki bi mi povečala možnost zaposlitve kot srčnega kirurga v Sloveniji. Po štirih mesecih je bila možnost podaljšanja še za šest mesecev, nato pa se je bilo treba odločiti, ali naj pridem domov ali naj ostanem z velikim rizikom v Ameriki. Tveganje sem sprejel, ker sem menil, da brez njega človek ne more pričakovati in doseči česa večjega.

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ

 

Več v Jani št. 41