Eden izmed naših športnih mladeničev se je odločil, da se spoprime s posebno preizkušnjo – potjo s kolesom okoli sveta, in to kot najmlajši, ter obenem postavi hitrostni rekord. Brez medijskega pompa je začel uresničevati svoje sanje na začetku avgusta. Načrtuje tudi, da bo čim večkrat spal pri domačinih ter se tako še bolje spoznal z njihovo kulturo. Okoli sveta bo šel torej drugače, kot smo vajeni iz podobnih pustolovščin, a v vsakem primeru je to velik izziv za vsakogar, tudi za fanta z imenom Tomaž Humar.

Da, govorimo o imenu, ki v nas sproža spomine na alpinista, ki ga je oboževalo veliko ljudi in od katerega smrti je nekaj dni več kot šest let. Tomaž Humar st. je napisal: »Vznemirjenje je posledica vibracij, ki rodijo misel, in ta se razvije v idejo.« In ker jabolko očitno res ne pade daleč od drevesa oziroma je prava kri v pravem telesu, ni nič čudnega, da tudi za 19-letnega  Tomaža Humarja mlajšega ni nemogočih poti ...

Tomaževa zgodba: »Ime mi je Tomaž Humar, 26. aprila sem dopolnil 19 let in zaključil gimnazijo. Dan po opravljeni maturi sem se nameraval odpraviti na pot okoli sveta s kolesom, napasti starostni rekord te proge in postati najmlajši človek, ki je obkrožil svet, ob tem pa se še imeti fino. No, pa se ni zgodilo tako, na žalost ali na srečo, tega še ne vem, saj ima življenje pripravljenih veliko presenečenj za takrat, ko jih najmanj potrebuješ. Moja pot se ni začela 25. junija v Debrecenu na Madžarskem,  kot sem načrtoval. Med treningom 14. maja sem padel s kolesom na glavo, dobil 20 šivov in slamico, po njej sem naslednji mesec bolj pil, kot jedel. Končati šolo in opraviti maturo v manj kot mesecu, z 20 šivi po obrazu, je več kot umetnost! Na pot okoli sveta tudi pomisliti nisem hotel, preveč boli, če je nekaj, kar želiš, pred nosom, pa tega preprosto ne moreš imeti. Sprijazniti se je bilo treba  s porušenimi sanjami, s tem, da se moraš še učiti, ob tem pa ne veš, kako se bo vse skupaj zacelilo. Tudi nezmožnostjo treniranja zaradi šivov, izgubo številnih kilogramov, ker po slamici preprosto ne moreš normalno jesti. Nerad se spominjam teh dni. Ljudje okoli mene so trpeli, tudi zanje ni bilo lahko. Kakorkoli, na kratko, učil se nisem, z mislimi sem bil drugje, končal maturo z dvojkami, prekinil sem stike z vsemi razen najbližjimi prijatelji, odrekel sem se vsemu, vse podredil cilju. Da se vrnem, ne odneham. Še vedno se lahko za silo pozdravim, začnem trenirati in avgusta grem!«

Članek preberite v Zarji št. 24, 1.12.2015