Četudi so bili za njo več kot tisoč prevoženih kilometrov, predavanja, terapije, delavnice, pa tudi grenka izkušnja po vlomu v stanovanje in razdejanju, je bila nasmejana in energična kot vedno. O starosti takih dam se naj ne bi govorilo, ampak Vida Žabot svojih 60 sploh ne kaže. Še vedno ima veliko zanimivega povedati, njeni odgovori pa Slovence še vedno zanimajo. Tudi ona ni izgubila zanimanja zanje – redno se vrača v domovino, ki jo zdaj predstavlja tudi svojim italijanskim prijateljem. Med počitnicami pa profesorica na mednarodni salezijanski univerzi Iusve v Benetkah in njen mož fotograf rada spoznavata svet. Njuno vodilo je: čim dlje. Ko bosta starčka s palico, pa se bosta zadovoljila z Evropo.
Vsak mesec opravite od 1500 do 2000 km dolgo turnejo. Kje vse se ustavite in zakaj?
V Benetkah, Pordenonu, Trbižu in Ljubljani, včasih še v Trentu in v Sirakuzah na Siciliji. Tam imam skupino, ki ji sledim že deset let – moji bivši študentje. Sporočila med znanstvenimi podatki in onkraj njih so začutili tako globoko, da so me prosili, naj jih niti po diplomi ne pustim. Tako se vsak ali vsak drugi mesec dobivamo v dvajsetčlanski skupini s temami o kakovosti življenja, obdelovanju bolečine, stresu, strahu, negotovosti. Kako iz teh doživetij preiti v kvantni skok kakovosti. To pomeni dojeti naravno vlogo vsakega čustva in izkušnje, četudi je neprijetna ali dramatična. Ko to enkrat dojameš, je, kot bi sprejel neko lekcijo, in lahko to pustiš za sabo. In kvantni kakovostni preskok v življenju se takoj pozna.
Kaj so to kvantni trenutki?
Kvanti so eni od najmanjših delcev, ki jih lahko merimo, lovimo in tehtamo kot delce ali kot valovanje. Kvantni trenutek je tisti trenutek, ko intuitivno dojameš neko resnico o sebi, stvarstvu, smislu. Ko doživiš kvantni trenutek, to je lahko večkrat, se vse dimenzije osebnosti harmonično poravnajo, zgodi se ti neko tako močno intenzivno doživetje, ki ga z besedami težko opišeš – spoznanje, notranji mir, blaženost, sreča! Moj način dela stremi ravno k temu, da ljudem na podlagi njihove težke izkušnje pokažem, da ravno tam, kjer so, lahko doživijo srečo. Da sreča ni nekaj, kar se zgodi pod pogojem, da si zdrav, imaš dovolj denarja, ko izginejo problemi … Kvantni skok je spoznanje, da je vse, kar bi rad, posledica tvojega mentalnega stanja sreče. Vemo, da sta letos Nobelovo nagrado dobila ameriški in japonski fizik, ki sta dokazala, da se nevtrini (najmanjši delci, ki jih lahko ujamemo) obnašajo glede na misel, na elektromagnetno sevanje misleca ali znanstvenika, ki jih opazuje. To pomeni, da človeški možgani vplivajo na organizacijo materije. Če so tvoji možgani v frekvenci sreče, vplivajo na nevtrine, na črno materijo ali antimaterijo, in sinhronizirajo dogodke tako, da se avtomatsko povežeš s tisto frekvenco in pritegneš vse tisto, kar je osrečujoče. Nekoč so temu rekli čudež, ampak to je narava, fizika. Ljudje govorijo o čudežu molitve, zato gredo v Lurd, Medžugorje … To, kar molitev povzroči, pritegne čudež – ker takrat ljudje zaupajo, verujejo v dobro, takrat si ljudje tako močno želijo sreče, zdravja ali otroka, da se tisto, kar se sprosti iz njihovih možganov, poveže z nevtrini in vpliva na dogodke. Lahko tudi ozdraviš!
Za multinacionalke pripravljate projekte in tečaje za izobraževanje vodij. Večinoma nas pretresajo stiske malega človeka, kaj pa mori ljudi na vodilnih položajih v teh podjetjih?
Pritiski od zgoraj, borba s časom in težava v integraciji, v fleksibilnem prehodu iz osebnega počutja (vsega tega, kar prineseš od doma in kar te doma mori) v službo, kjer moraš znanje predajati drugim in si odgovoren za dosego ciljev. To jih mori in moti. Ker imajo čustvene reakcije, nimajo pa čustvene kompetence, so njihovi odzivi neprimerni in povzročajo težave predvsem v komunikaciji. Najtežje je, ko se sami tega ne zavedajo. Zato jih pošljejo k meni, rekoč: to boš ti rešila.
Pišete tretjo knjigo. Kako daleč ste?
Nastaja, nastaja, ampak zaradi obilo dela ne utegnem toliko pisati. Eden od razlogov, zakaj je še ni, pa je vlom v najino stanovanje. Vse so pobrali, z računalnikom in zunanjim diskom so odnesli tudi šest let mojega dela, izbrisali vse priprave na delavnice v podjetjih, delo s študenti, predavanja … To je grozen občutek! Na tistem območju Italije imamo velike probleme z albansko, romunsko in romsko mafijo – to so strašne navezave. Dogovorjeni so s policijo in sodstvom. Zato se storilcem tako rekoč nič ne zgodi. Če se pred vlomilci braniš sam, tako kot se je neki domačin, ki so mu že večkrat vlomili; nazadnje se je branil s pištolo ter ustrelil, a je on pristal za zapahi, storilci pa ne. Vlomilci so zelo organizirani, preiščejo vse, vključno s škatlami od testenin, riža, razrežejo tuš kabine, elemente v kuhinji, naredijo pravo razdejanje. Nič ne moreš, policist je samo dejal, da je to pač njihovo delo in da bosta najina računalnika naslednji dan že na romunskem trgu.
Kolikokrat na mesec pa se zgodijo taki vlomi?
Vsake tri minute vsak dan. Imajo tudi navezave z monterji alarmnih naprav – skratka, imamo velike težave. Kako se bomo s tako policijo počutili varno?
Celoten veliki intervju preberite v reviji Zarja, št. 24, 1.12.2015
