»Največji uspeh je zadovoljstvo človeka, ki mu pomagaš do stanja brez bolečine, ki ga je že skoraj pozabil,« pravi Matej. Za fizioterapijo se je odločil že v rani mladosti in je zanj življenjsko poslanstvo – služba in konjiček. »Imel sem srečo, da sem se lahko učil pri ljudeh, ki so mi res dali širino,« hvaležno pravi.
Kot osnovnošolec je treniral smučarske skoke in bil večkrat poškodovan. Pri enem od nesrečnih padcev si je zlomil nogo in obe ključnici. Takrat je prvič prišel v stik s fizioterapijo in takoj mu je bila všeč. Ko je bilo treba izbrati fakulteto, kjer bi se izšolal za bodoči poklic, ni bilo nobenih pomislekov. Tako močno si je želel postati dober fizioterapevt, da se mu je iz množice kandidatov (340) uspelo prebiti med štirideset tistih, ki so jih sprejeli na fakulteto. Že med študijem se je preskusil v delu s športniki. Profesor Miroljub Jakovljevič ga je skupaj še z enim sošolcem že po prvem letniku poslal v ogenj, se je nasmehnil. Delal je s hokejisti Olimpije. Poleg tega je vsako poletje pridobival izkušnje v delu z invalidi v Izoli. »Tam sem spoznal čisto posebno področje fizioterapije in se veliko naučil. Predvsem s pomočjo dobrega mentorja docenta dr. Antona Zupana, ki me je učil dela s težkimi bolniki. Tako sem se srečal tudi z drugo platjo življenja, ki jo moraš spoznati, da lahko dobro deluješ na vseh področjih fizioterapije.«
Več v Zarji št. 8, 22. 2. 2016
