Si lahko zamišljate, da še pred 80 leti ženske niso smele voliti? In da jih po tem, ko so si to z garanjem in s strašnimi žrtvami priborile, nič ni moglo ustaviti, da ne bi šle na volišča – če niso mogle hoditi, so jih peljali s samokolnico. Kaj bi porekle na naše obnašanje danes, ko nas od volišč odvrne že lepo vreme in so volitve nekakšen nebodigatreba? Že zaradi njihovih bojev je vredno praznovati in živeti naše, ženske pravice.

Majda Širca, ustvarjalka v dokumentarnem in kulturno-umetniškem programu nacionalne TV-hiše, nekdanja političarka, tudi kulturna ministrica in aktivistka na področju žensk, enakopravnosti in človekovih pravic, je pred kratkim predstavila dokumentarni film Ženska, v katerem nas popelje skozi boj za pravice žensk v slovenskem prostoru. Film bo v dveh delih predvajan 1. in 8. marca zvečer na TV Slovenija in je pomembno darilo ženskam, da ne bomo zaspale na lovorikah, ki so nam jih trdo priborile naše prednice.

So v filmu, pregledu boja za ženske pravice v slovenskem prostoru, vsi dogodki ključni ali bi lahko izpostavili pet še posebej pomembnih?
Politične pravice, ki jih obdelujemo v prvem delu, so danes bolj prisotne, čeprav po naši anketi sodeč ljudje ne vedo prav dobro, kdaj smo ženske dobile pravico voliti in biti voljene. Poleg drugih smo po vojni, leta 1946, takoj dobile tudi te pravice. Poprej se ženske v politično življenje niso smele vključevati – niso smele biti članice političnih društev, vsako njihovo javno delovanje je bilo problematično, niso smele na volišče ali pa so namesto njih volili drugi. Strah pred tem, da bi ženska dobila volilno pravico, je vzniknil tudi zato, ker so se stranke bale, da se bo spremenil politični zemljevid –  ali se bodo ženske nagnile v liberalno ali katoliško smer. Politične pravice so del pomembnega poglavja; zelo zanimivo pa je tudi poglavje ženskega dela, tu so bili še posebej v ospredju socializem in takrat pridobljene osnove – ne samo enakopravna pravica do dela, ampak tudi zaščita možnosti za skrb otrok in družine, dnevno varstvo otrok … Na deklarativni ravni so bile sicer proglašene za enake, v realnem življenju pa so se nove okoliščine uveljavljale postopoma in z nemalo težav, na primer veljalo je »pravilo«, češ, ustava vam že daje pravice, ampak večerja mora biti pa skuhana.
Bojim se, da je tega marsikje še vedno preveč.
Po normativni plati in tudi sicer smo enakopravne, imamo enake pravice, pri prenosu v življenje pa marsikomu spodrsne. Hkrati se ne zavedamo vsega, kar imamo. Ko na to pogleda ameriški državljan, pa tudi kakšen evropski, je pozitivno presenečen, češ, imate skoraj celodnevno varstvo za otroke, brezplačno šolanje … Študentka iz Amerike je v naši anketi izpostavila dobro organiziran očetovski dopust in da bi se iz tega lahko tudi Američani kaj naučili. Do nekaterih pravic čutimo premalo spoštovanja oziroma se jih premalo zavedamo. To pa ne pomeni, da moramo biti s tem zadovoljne. Še več, nenehno je treba biti v pripravljenosti, da se ne bi karkoli od tega izgubilo. Ravno v tem času je aktualna 40-dnevna molitev pred ljubljansko porodnišnico, ki apelira na ženske, ki se morebiti odločajo za splav. Pravijo, da gre za nežen pritisk, pa vendarle je pritisk in nikoli ne veš, kdaj lahko dobi kakšne druge dimenzije. Postopoma lahko iz molitve pred porodnišnico prideš do molitve v državnem zboru.
To pravico smo si izborili po drugi svetovni vojni in jo po letu 1991 tudi uspeli zaščititi (s 55. členom ustave, ki govori o svobodnem odločanju o rojstvu otrok) – takrat so se različne ženske skupine s povezanim delovanjem zelo trudile, da so ohranile ta člen v ustavi. To je tisto pomembno obdobje zadnjih 25 let, za katero si želim, da bi bilo v nadaljevanju dodatno temeljito obdelano. V teh zadnjih 25 letih se je zgodilo mnogo pomembnih premikov, tudi na ravni zakonodaje. Ko sem še delovala v politiki, smo z neverjetno spretnostjo spremenile ustavo, zato da se je lahko posledično spremenila volilna zakonodaja in vnesla ženske kvote. Sicer jih razumejo tako in drugače, rezultat pa vendarle je, da je v sedanji vladi polovica ministric in da je v parlamentu evropsko zavidljiv delež žensk (35 odstotkov). Pustimo lokalno raven, kjer je slika še zelo slaba. Žal pa ženske zaslužimo 89 evrov manj kot moški.
Kaj pa se dogaja na lokalni ravni?
Županj je izjemno malo (16 županj in 196 županov), zelo malo je svetnic v občinskih svetih – to je še minus, ampak tudi na tem področju različne ženske skupine poskušajo ozaveščati in stimulirati ženske za vključitev. Čeprav se je danes vključevati v politiko zelo težko, za ženske morda celo bolj, saj so bolj emocionalne, dostikrat bolj odgovorne, predvsem pa dobiva politika sloves neprijetnega področja, umazanega, blatnega, z malo ugleda.
V Švici so ženske dobile volilno pravico 25 let pozneje kot pri nas! Ko so pri nas ženske dobile to pravico, so prišle na volišča, četudi so jih morali pripeljati s samokolnico. Danes pa smo pri udeležbi na volitvah precej medle.
Politika postaja polje umazanega, ljudje se odmikajo od nje. Zgošča se na logiko »vsi so isti«. Mnenja, tako za našo dušo, raje izrekamo za šankom, kot da bi se vključevali v iniciative, stranke … Samokolnica je zelo lepa figura in prav zato so potrebni taki filmi – da z obujanjem dejstev sprožijo razmišljanje. Da se spomnimo, koliko žensk (pa tudi moških) je »padlo« v tem boju – izgubljale so službe, bile popljuvane, odvzeti so jim bili otroci, koliko premestitev iz urbanega okolja na podeželje se je zgodilo … Koliko borb je bilo potrebnih, da se je zgodila ta samokolnica!
Še pred sto leti je lahko nekdo javno izrekel, da je ženska bolj neumna, da ima kratko pamet, manj možganov, in po vznemirljivem pričevanju gospe Žnideršičeve tudi to, da v bližini ženske z menstruacijo oveni cvetje. Danes imamo to za znanstveno fantastiko! Fascinanten podatek, ki sem ga izbrskala, je tudi ta, da je Sava Kranj leta 1955 izdelala prvo diafragmo. To ni bila odločitev zaradi rentabilnosti, temveč potrebe – imamo žensko, ki ni zaščitena, imamo problem, govorimo o možnosti svobodnega odločanja, torej mora kontracepcija učinkovati. Čez mejo nisi mogel ponjo. To so na prvi pogled malenkosti, ampak pomembno jih je poznati.
Kakšna je vloga ženske v sodobni družbi?
Živimo enake pravice, moramo pa ostati zelo budni, da se popravljajo anomalije, in paziti, da ne zdrsnemo v neenakost, nepravičnost. Treba je biti buden, kadar nekdo na spletnem forumu nekomu zapiše, da je kuzla, kobila, kurba ali kakšen drug grd izraz, ali kadar pride do diskriminatorne obravnave na področju dela ali družinskega življenja. Treba je biti pazljiv, čeprav menim, da se glede enakosti med spoloma kakšne hude spremembe na slabše ne bi smele zgoditi. Po drugi strani pa če bi me pred leti vprašali, ali bo v Sloveniji kdo zavrnil šest otrok brez staršev in prenočišča, bi zanikala. Pa se dogaja. Če bi me v obdobju padanja berlinskega zidu vprašali, ali bo čez leta možna neka inačica zidu v tvoji državi, bi mu rekla ne. Še lani sem ob postavljanju Orbanove mreže rekla: ja kaj pa delajo ti in so tiho. No, pa jo imam danes pred očmi. Nikoli ne veš, kakšno bo stanje duha jutri. To je odvisno od nas samih.
Dobri javni vrtci so izjemnega pomena za enakopravnost med spoloma, a slutiti je grožnjo, da nam lahko to vzamejo. Do nedavna sem bila prepričana, da bomo ob takem dogodku vsi na ulicah – ženske prve!
To je problem. Ker te težnje, da bi se žensko povleklo za štedilnik …

Več v reviji Zarja, št. 9, 1. 3. 2016