Kristina Rolk Sambolec je stara 33 let. Mamica štiriletne Klare se na prvi pogled ne razlikuje od vrstnic. Uživa v igri s hčerjo, z možem si rada ogleda dober film, smuča, kolesari, rola, teče, hodi v fitnes, rada zavije v slaščičarno na kepico sladoleda. Ta Kristina še pred dvema letoma ni počela nič od tega. Njeno telo ni zmoglo, psiha ji ni dovolila. »Ko sem dosegla težo 145,1 kg, sem vedela, da tako ne morem več živeti. Počutila sem se, kot bi me nekdo zaprl v telo, ki ni moje.«
Ko je šla Kristina v prvem letniku fakultete na sistematski pregled, je zdravnica ugotovila, da ima težave s ščitnico. »Ko sem dobila prvo menstruacijo, so se v meni začele dogajati spremembe. Začela sem se rediti, vendar je bila moja teža do konca srednje šole še vedno v mejah normale. Sama nisem imela občutka, da bi bilo z mano kaj narobe.« Nadaljnje preiskave so pokazale, da ji ščitnica dela prepočasi. Dobila je recept za tablete, ki naj bi jih jemala do konca življenja. »Vsakič, ko sem prišla na pregled, so mi povečali odmerek. Z začetnih 50 miligramov najprej na 75, potem na 100, pa na 125. V šestih mesecih sem se zredila za 50 kilogramov. Šele ko so mi zdravniki predpisali 150-miligramske tablete, se je teža ustavila.« Ker pa se ji je dotlej že popolnoma sesula samopodoba, tudi zaradi neuspešnih diet z učinkom jojo, se je zredila še za nadaljnjih 25 kilogramov. Za nameček se je spopadala še z drugimi težavami. Ko je bila hči stara leto dni, se je družinica morala izseliti iz stanovanja. In ravno so se navadili na življenje v garsonjeri, ko je prišel udarec. »Bil je 31. oktober 2013, ko sem čisto slučajno izvedela za zamolčano družinsko skrivnost. To me je dokončno sesulo.«
Kako ste se pobrali?
Tako, da sem pet dni pozneje začela z brutalno obliko vadbe. Da bom začela resno delati zase, sem se namreč odločila že poleti, ko smo bili z družino na morju. Hči je bila takrat stara dve leti, hodila je in želela, da se igram z njo. Jaz pa tega nisem bila sposobna. Pa ne samo fizično, bilo me je sram, ker sem bila tako debela. Ko smo prišli domov, sem začela brskati po svetovnem spletu in iskati vadbo, ki bi jo lahko izvajala doma. Niti v sanjah si nisem mogla predstavljati, da bi šla vadit v kakšno telovadnico. Ko pa sem konec oktobra 2013 izvedela novico, o kateri javno ne želim govoriti, me je tako pretresla, da se mi je zamajal ves svet. Čutila sem, da moram žalost in jezo, ki sta me ob tem preplavili, dati iz sebe, sicer se zame to ne bo dobro končalo.
Več v Zarji št. 13, 29. 3. 2016
