Na vprašanji, kakšen je njen odnos do te opojne zeli in ali bi jo priporočila tudi drugim težkim bolnikom (boleha za multiplo sklerozo), se samo zgovorno nasmehne: »Zeleno, ki te ljubim zeleno!« Izid knjige je razumljivo sprožil izjemno zanimanje javnosti, odzivi pa so večinoma nadvse pozitivni. »Gospa Barbara, moj globok poklon – v nobeni bolezni ni romantike in vi to poveste tako, kot je!« jih je strnila bralka na enem izmed spletnih forumov.
Barbara, bralcem svoje avtobiografije si zaupala, da je nisi napisala zato, ker bi imela svoje življenje za ekstra zanimivo, temveč da bi se lahko s pisanjem spominjala dni, ko je bilo to življenje še brez temnih lis. Torej preden je padla, kot si zapisala, božja klofuta, preden te je zverižila zahrbtna bolezen. Kako bi tisto Barbaro pred ultimativno klofuto opisala v nekaj stavkih?
Hm, zahtevno vprašanje. Poskusiva takole: luštna, vedra, duhovita, zanimiva, lahkotna, neproblematična … Ampak resnično ne vem, kaj bi s tem opisom. Takih in podobnih besed bi lahko našla še in še.
Če zapreš oči, si lahko za hip predstavljaš, kakšna bi bila Barbara danes, če ne bi zbolela?
Za to ni treba zapirati oči. Vem, kaj sem želela postati. V dneh, ko sem bila še zdrava, sem zelo veliko šivala – predvsem srajce za moža. Če bi mi bila usoda bolj naklonjena, bi lahko to znanje še poglobila in razvila do točke, ko bi ustvarila svojo lastno znamko mode za moške. Šivati sicer ne morem več in tudi pisati ne – okej, lahko še tipkam z levico, no, pravzaprav težko. Ampak to, kakšna bi bila danes, so zgolj bedna ugibanja. Morda bi imela svoj bend, morda bi bila simultana prevajalka, morda bi, bi, bi ... Besedico »bi« resnično sovražim.
Zakaj?
Ker nič ne pomeni in nikamor ne vodi. Če povem po pravici, me ti in podobni opisi prav nič ne osrečujejo, temveč me deprimirajo in se jim izogibam. Ker ne morem šivati, sem svoje talente pač razvila čisto drugače. Postala sem pesnica in pisateljica, in to mi čisto zadošča.
Razumem, kaj praviš. Nekaj strani po tem, ko si zapisala, da avtobiografijo kuješ zato, da se lahko spominjaš preteklosti, si priznala: »Ugotovila sem, da mi preteklost lomi srce, ne pa moje današnje stanje. Stalno jo vlečem iz spomina in jo prav sadistično primerjam s sedanjostjo. To so najhujši zlomi.« Na prvi pogled se zdi, da gre za dve protislovni občutji. A vsakomur, ki je trpel, je jasno, da sploh ne gre nujno za protislovje.
Drži, to so zaj***ni procesi, ki se dogajajo v mislih vsakogar, ki je pahnjen v dolgo in tako rekoč neprekinjeno stanje trpljenja. Prav gotovo ne gre za nobena protislovja. Življenje nas vrže v neko situacijo, na nas pa je, da splavamo in živimo dalje. In točno to zdaj počnem: živim dalje. Sicer slabše, ampak gre. Temu, da s telesom ne morem nič zahtevnejšega, sem se prilagodila tako, da mi duh šprica na vse konce in kraje. Izdala sem erotični roman, tri pesniške zbirke in avtobiografijo, pa še nimam zadosti. Na mizi je še nov erotični roman, ki prav zdaj išče založnika.
Že pred časom si odkrila, da lahko svoja čustva izpoveš samo z erotiko. Drugače te skoraj vedno hitro zanese v hladno faktografijo. Pa si kdaj razmišljala, zakaj? Zakaj šele erotika odklene čustva v tebi? Kadar pišeš o njej, praviš, ne poznaš nobenih meja in nobenih pomislekov – samo čisti užitek te je.
Erotika je najlepša reč, ki nam jo je podarilo življenje. Je nepogrešljiva začimba, ki je lahko po potrebi tako šokantna kot nežna. Živim tako, da je ne izgubim – da mi je ne zmanjka, da se nikdar ne počutim tako kot pečenka, ki so jo po pomoti cukrali namesto solili. Tudi v trenutkih, ko erotični žar samo še žije, ne neham. Ne žalujem, da je minilo razkošje v travi, bogastvo v roži, ampak pišem dalje. Ravno zdaj, v pomladnih dneh, sta mi na vrtu spodbodla domišljijo dva prebivalca. Prva je sinica, drugi je deževnik. Poimenovala sem ju Mici in Gerhard. Se pa razumeta, vam povem! Njune igrice za zdaj še ljubosumno skrivam. Vsak od njiju ima povsem človeške lastnosti, vsak po svoje sta pokvarjena, še posebej Mici.
Sta nemara prav onadva junaka prej omenjenega novega erotičnega romana?
Ne, moj novi erotični roman je pravzaprav erotična detektivka. Ker se slabo spoznam na policijske izraze in tehnike zasliševanja, mi je roman pomagala pravilno usmeriti zasebna detektivka Bernarda Škrabar, ki sodi med najboljše zasebne detektive na svetu.
V Prvem polčasu si nenavadno iskreno spregovorila tudi o odnosu s svojim možem (Magnificom). Veliko si povedala tako o prepirih kot o grenkobi, ki se dejansko vleče desetletja. Obenem pa si tudi povedala, da ti je še vedno najbolje, kadar sta skupaj. Takrat najbolj uživaš, duhovno dihaš in se zabavaš – ker znata vse te reči res dobro početi skupaj. Praviš, da si še vedno zatreskana vanj. Imaš za to kak recept?
Več v Zarji št. 20, 17. 5. 2016
