Če obstaja ena oseba, ki na teh straneh ne potrebuje posebne predstavitve, je to gotovo naša tokratna sogovornica. Zvestim bralkam bi bilo najbrž bolj smiselno posebej predstavljati Milana Kučana kot njo. Zato naj nam za tale uvod več kot odlično služi samo tale kratka elegantna ocena Mance Košir: »Izumiteljica na njivi slovenske medijske krajine, kakršne pred njo ni bilo in najbrž za njo nobene več ne bo.« Vsi, ki zadnjih dveh mesecev niso preživeli v votlini, so najbrž že obveščeni, da je Bernarda Jeklin ravno te dni uradno vstopila v deveto desetletje življenja. Ob tem smo jo seveda pocukali za rokav in se skupaj z njo spominjali tako zlate dobe slovenskega tiska, kot zmajevali z glavo ob njegovem trenutnem stanju. Za nameček pa bili deležni še povsem nenadejanega šnelkursa o gimnazijski prefriganosti.

Najprej seveda iskrene čestitke ob jeklenem jubileju!
Jekleni jubilej za Jeklinovo, to se prav lepo sliši! Tako se je kalilo jeklo bi utegnil biti nasploh kar primeren naslov za mojo biografijo. Tudi koža se mi je v tem procesu kar lepo ustrojila.
In je zdaj tudi ona jeklena? Pravzaprav jeklina?
Skrajno je trpežna in zlepa nič ne prodre skozi.
Čestitam. Imate kakšen recept – lahko nam mlajšim generacijam svetujete, kako doseči to čudovito neranljivost?
Meni se je to preprosto zgodilo, ker so mi tako veliko srali po glavi. V življenju sem bila še kar uspešna, in če si še kar uspešen, ljudje niso preveč prijazni s tabo. V najboljšem primeru te samo grdo gledajo.
Ljudje ali Slovenci?
Slovenci, kajpada! Ampak veste, kaj … O Slovencih sem že tolikokrat grdo govorila, da bom zelo vesela, če mi vsaj danes ne bo treba. Ker imam že kar malo slabo vest.
Velja. Povejte raje, kakšen je bil konkreten občutek, ko ste končno dopolnili teh jeklenih osemdeset let. Kaj vam je v tistem trenutku sporočila duša?
Oh, saj to, da bom stara osemdeset let, se je napovedovalo že zelo dolgo. In se mi zdi čisto fino. Predvsem zato, ker sem v dokaj dobri psihični kondiciji. Tudi fizično bi bilo lahko veliko huje. Ves čas se skrbno skeniram za kakšne prve simptome česa korenitejšega, pa jih – moram potrkati! – kar ne najdem! Najbolj od vsega pa sem vesela, da sem v celoti ohranila svojo radovednost.
Zelo dober znak.
Zelo dober znak! Vsekakor mi ni hudega. Pišem še vedno s totalno lahkoto, tudi medije lahko spremljam – branje revij je zame še vedno ena taka napol animalična potreba … Edino družabna omrežja me prav nič ne zanimajo. V resnici vse v zvezi z njimi z gnusom zavračam.
Res sem opazil, da vas sploh ni na Facebooku. Kako to?
Bah, že vse življenje zelo pazim, s kom se družim. Kaj ni skrajno neracionalno vase sprejemati energijo butastih ljudi?
Haha, če ima človek pri tem izbiro, potem vsekakor.
Zakaj bi torej ljudem, ki mi ne znajo povedati nič zanimivega, pustila, da parazitirajo na mojem energijskem polju? Da se razumemo: bistre ljudi ljubim, druženje z njimi me že vse življenje neizmerno bogati. Suho povprečje, še posebej če je cepljeno s posebnostmi slovenske patologije, pa je zame smrt. Ozki horizonti plus grozovita nestrpnost? Ne, hvala. Vse to, kar se svaljka po teh naših spletnih, no … kako te reči sploh poimenovati …
Mrhovišča?
Ne, trupel vseh možnih sort sem navajena. Mnogo bolj me pogreje človeška bebavost!
Haha, ampak saj ustanovitev profila na Facebooku vendar ne pomeni, da postane človek kar naenkrat prijatelj z vsem svetom! Če mu ni do tega, si lahko tudi tam vzgoji zelo ekskluziven in zelo kakovosten socialni vrtiček.
Ne, ne, vsa ta umobolnost, povezana z modernimi tehnologijami – glede tega se čutim pa še kako privilegirana, da lahko samo odkimam z glavo. Hudo me skrbi, kako tehnologija spreminja komunikacijo in s tem življenje. Vse tisto čvekanje, da o selfiejih sploh ne govorim … Že ob sami ideji, da bi posnela kak selfie, me zmrazi po vsem telesu!

Več v Zarji št. 21, 24. 5. 2016