Danes, skoraj leto dni po nesreči, Slavko spet poje, pravi, da tako dobro kot še nikoli. Pred dnevi je zdravnikom in osebju rehabilitacijskega inštituta Soča priredil zahvalni koncert. Prvega po nesreči.

Slavko je Hrvat, ki že 45 let živi v Portorožu. Njegov raskavi glas boža ušesa, njegove interpretacije so nepozabne. Ko zdaj, po toliko življenjskih preizkušnjah, zapoje tisto Ko mene več ne bo, se marsikomu utrne solza.

Prvi rojstni dan. Slavko je star 54 let, a devetega julija letos bo praznoval prvi rojstni dan, saj je lani tega dne doživel hudo prometno nesrečo; bilo je na četrtek, se spominja. Letos bo na ta dan sobota, z družino in prijatelji bo nazdravil ponovnemu rojstvu, a brez alkohola, pravi. O nesreči še vedno težko govori. Prvega meseca po nesreči se sploh ne spominja, bil je v zelo slabem stanju. Dali so ga v umetno komo, da je sploh preživel. In se nato na novo rodil.

Novo življenje želi živeti drugače, brez zamer in brez vznemirjanja. Kar je bilo slabega, je namenoma pozabil. Sprva je pričakoval, da bo človek, ki je bil kriv za njegovo nesrečo z motorjem, prišel do njega, se mu morda opravičil. Pa ni prišel. Povzročitelj je Italijan iz Trsta, do izolske bolnišnice ni imel daleč. Slavko na to pravi: »Škoda, ker ni prišel. To bi se mi zdelo človeško.«

Več si preberite v 22. številki revije Zarja.