No, malemu Jonatanu je uspelo, da je na tla spravil kar oba starša – očka Jureta celo že med porodom. Od utrujenosti je zaspal kar na tleh porodne sobe. Tudi zdaj ni dosti drugače: Maja spi, doji in je, tako kot Jonatan. Jure priskoči na pomoč, kadar le lahko. Oba sta utrujena, tako da se jima »oplemenitenje« njune zveze ta hip svita bolj od daleč. A počasi se jima bo življenje vrnilo v normalne tire, čeprav nikoli več ne bo, kot je bilo pred Jonatanom. Maji se zahvaljujemo, ker si je kljub utrujenosti vzela čas za intervju.
Maja, pred šestimi tedni se vam je usodno spremenilo življenje – na svet je prijokala mala štruca z imenom Jonatan. Sta se z Juretom razveselila, ko sta izvedela, da »sta noseča«?
Super ste rekli – usodno spremenilo življenje, kajti točno ta občutek je najbolj prisoten te tedne. Sprememba, sprememba, sprememba. Hja ... če sem iskrena, zame sta bili dve črtici en sam šok. Nisem si mislila, da se bo tako hitro zgodilo. Na letalu na poti iz Peruja sva sanjala o skupnih načrtih in se odločila, da je čas. A bila sem prepričana, da je ta dan še daleč.
Potem sta imela še devet mesecev priprav. Kako ste jih doživljali?
Najboljše, kar sem v nekem trenutku naredila, je bilo to, da sem se popolnoma nehala pripravljati. Ugotovila sem, da je z nosečnostjo in porodom preprosto povezanih preveč stvari, nad katerimi ne morem imeti nadzora, pa če ga še tako zahtevam, da načrti preprosto nimajo smisla. Imam kar veliko težavo: sem »kontrol frik« in skušam režirati naravo, tako da ... Tudi porodnega načrta nisem imela, preveč možnosti je, preveč mnenj in različnih izkušenj, zato sem se odločila za načrtno ignoranco in popolno prepuščanje in niti malo mi ni žal. Že to, da mi je uspelo izklopiti glavo, je bil velik korak zame.
Je bilo veliko »nekoristnih« nasvetov z vseh strani?
Največ neumnosti zmeče ven »stric Google«. Seveda je pa neumen ta, ki ga sprašuje. Pri drugi nosečnosti bom ignoranco privedla do vrhunca, pa bo!
Kako ste se sicer počutili vseh devet mesecev – vas je trebušček vitko, kot ste vedno bili, kaj oviral?
Ko gledam nazaj, sem imela božansko nosečnost. Nobenih slabosti, spreminjanja razpoloženja, nisem se zredila, ni me zalivala voda, bila sem polna energije, veliko sem naredila. Edina ovira pri nepopisni sreči je bila moja glava, polna misli »kaj pa, če«. Ni mi žal, da sem opravila vse teste, da sem vsaj nekaj tega odstranila iz glave, a kaj, ko niti najnaprednejši testi ne povedo čisto vsega! Želela sem pravzaprav, da mi nekdo zagotovi, da bo moj otrok živel zdravo vsaj 120 let in da bo nepopisno srečen. (smeh) Najtežje v nosečnosti mi je bilo sprejeti, da nimam nikakršnega nadzora nad tem, kar se razvija v meni. Ah, to prepuščanje usodi ...
Več v Zarji, št. 28, 12. 7. 2016
