Dve bitji v enem. Človek pa se lahko poistoveti le z eno energijo. Marsikdo vse življenje išče svoj pravi jaz, dekle iz Novega mesta pa ga je našlo pri 27 letih. Velik uspeh za nekoga, ki bi po vseh družbenih pravilih moral s sklonjeno glavo slediti sistemu, skrivati svojo zgodbo in se ne izpostavljati.
Nekaj, kar je v rastlinskem in živalskem svetu dokaj pogosto, je v človeškem skrajno nesprejemljivo. Ljudi je treba popredalčkati, saj sistem vseh različnosti ne bi zmogel kontrolirati. Vsakomur je treba nalepiti etiketo: ženska, starost točno določena, po poklicu to in to, živi tam in tam, s to davčno številko itn. V šolskem, pravnem, davčnem, predvsem pa zdravstvenem sistemu smo samo ena od številk. Če se sem ter tja pojavi kakšen odklon, netipično bitje, je porinjen na obrobje, da ne bi zmotil splošne družbene konstrukcije. Sprejemamo videz, ne vrednot. Namesto da bi odprli srce, imamo široko odprte oči in pazimo, da drugačnost ne pride preblizu in zamaje našega »popolnega« sveta.
Anja pravi: »Sama sem se odločila priti na ta svet v točno to okolje, kjer imam možnost, da se prebudim, osvobodim ter ugledam vse lepote in bogastvo narave in človeštva.« Da pa je prišla do tega prepričanja, je minilo 27 mučnih let v samoti, beganju in iskanju smisla.
Odločitev staršev je lahko napačna. Hermafrodit je medicinski izraz za ljudi, rojene z neznačilno kromosomsko sestavo, genitalijami in spolnimi žlezami. Ko se dojenček rodi kot dvospolnik, po navadi zdravniki skupaj s starši presodijo, kaj storiti. Odločajo se na podlagi tega, kateri spol je bolj izražen, in ga nato poskušajo s hormonsko terapijo in odstranitvijo »odvečnega« spolovila potencirati, da bi otrok postal družbeno sprejemljiv. Nasprotniki tovrstnih posegov pa trdijo, da se lahko otrok razvija po naravni poti in se pozneje sam odloči, v katero smer bo šlo njegovo življenje. Njihovi argumenti se naslanjajo na pravico človeka do samoidentifikacije. Otroci, ki jih doleti prva usoda, se po navadi pozneje v življenju spopadajo z občutki iznakaženosti, in prav to se je zgodilo tudi Anji. Pri dveh letih so ji odstranili obe spolovili in naredili približek ženskemu, ki pa ni prvotne oblike. Pustili so ji sečevod, zašili pa vhod v nožnico. To ji je povzročilo precej težav, zato so jo pozneje še enkrat operirali, po tistem ima težave že z zadrževanjem urina, kaj šele da bi si mogla želeti partnerja in spolnih odnosov.
Trpljenje sedemletnega otroka. Čeprav je bila z zdravili in vzgojo prisiljena v žensko telo, pa je, kot pravi, »naravno vedno bolj čutila moško energijo in se je tudi igrala bolj s fanti kot z dekleti«. Hormonska terapija ji je že od sedmega leta v telesu in počutju povzročala zmedo in željo po spolnih dražljajih. Prav to je bil v najstništvu največji izziv, saj jih ni mogla doživeti in občutiti kot njeni vrstniki.
Celotna zgodba v Zarji, št. 30, 26. 7. 2016
