Ljudje

Ni konec, ko padeš!

Katja Božič
17. 8. 2016, 00.33
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Lina Kaldana iz Kopra svoj dom deli z mamicami samohranilkami

Šimen Zupančič
Lina Kaldana iz Kopra svoj dom deli z mamicami samohranilkami

Petintridesetletna Primorka Lina Kaldana si verjetno niti v sanjah ni predstavljala, da bo njena objava na Facebooku, da bi poleti gostila kakšno mamico z otrokom, ki si ne more privoščiti dopusta na morju, doživela tako neverjeten odziv. Šokiral jo je in ganil. Življenje se ji je v trenutku obrnilo na glavo. »Po odzivih je videti, da bi številni ravnali podobno, potrebovali so samo malce spodbude,« je prepričana. »Kaže, da mi je namenjeno narediti nekaj več. Ljudje se mi javljajo, ponujajo pomoč, očitno mi zaupajo,« pravi. Medtem ko doma gosti zadovoljne mamice z malčki, s prijatelji že načrtuje dobrodelno fundacijo, ki naj bi zaživela jeseni.

Le en stavek, zapisan dobronamerno in iz srca, je veselo in nasmejano mamico sedemletnega sinčka v trenutku potegnil iz anonimnosti, ki se jo je na začetku še oklepala. S to gesto, pravi, ni storila nič posebnega, sledila je le trenutnemu notranjemu vzgibu in naredila, kar se ji je zdelo logično in smiselno. Glede na to, da ima zase dovolj, več kot marsikdo v Sloveniji, predvsem pa da živi na morju, je začutila, da bi to lahko delila še s kom, ki te možnosti nima. »Pravzaprav sem razmišljala, kam bi šla s sinom letos na počitnice. Če bova šla sama, sem imela občutek, da nama bo dolgčas, da pa bi koga povabila s seboj, nisem imela dovolj denarja. Pa sem si rekla, zakaj pa ne bi midva koga povabila k sebi!?« Tako je želela sina tudi podučiti, kako je treba ceniti to, kar imamo na dosegu roke in se nam dostikrat zdi samoumevno. Imava to prednost, da živiva na morju, sin ima še odličnega očeta in dve čudoviti babici, tako ima možnosti za preživljanje počitnic dovolj. Poleg tega pa se mu je zamisel, da bi dobil nove prijatelje kar na svojem domu, zdela prav tako imenitna.«


Že starši so pomagali. 
Ekonomistka, magistrica znanosti, ki je pravkar oddala svoj doktorat, pravi, da uživa v življenju, predvsem pa da je povsem običajna ženska. Hodi v službo, plačuje kredit. Ni premožna in v svojem stanovanju nima še ene sobe, mamicam je odstopila svojo posteljo in sobo. »Če imaš več, kot potrebuješ, zakaj ne bi delil z nekom, ki te sreče nima?« se sprašuje. »Starši so me vedno spodbujali pomagati drugim. Kadar so se zgodile kakšne naravne katastrofe in so ljudje potrebovali pomoč, smo se vedno vključili. Med vojno na Balkanu je moj oče celo vozil pomoč na prvo bojno linijo,« se spominja. Tako je bila vzgojena in zato se ji zdi normalno, da tako tudi živi in ta čut prenaša na svojega sina. »Nikoli se nisem ukvarjala z nekakšno usmerjeno vzgojo, vem samo, da mu moram biti zgled in biti ob njem, ko me potrebuje, sicer pa mu puščam svobodo, da se razvija po svoje.«