Erik Božič, kulinarični čarovnik

Vse, kar smo, je na krožniku

Žana Kapetanović
5. 9. 2016, 21.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Erik Božič je izjemno skromen mož. Iz njega je treba dobesedno vleči ne le samohvalo, ampak celo dejstva, ki pričajo o njegovem uspehu. V treh letih, ki jih je prebil v Londonu, se je povzpel v sam vrh londonske kulinarike, pa ne tiste, ki sloni na Michelinovih zvezdicah in ki podpira izkoriščanje posameznikov. Erika zanimajo zgolj restavracije, ki sledijo ekološki in trajnostni naravnanosti in etičnosti. Zaradi tega ga je opazil tudi teniški igralec Novak Đoković, ki v življenju, športu in tudi na krožniku spoštuje iste vrednote. Erik Božič je Đokoviću pripravljal hrano na turnirju v Wimbledonu, zdaj pa ga je ta vrhunski športnik povabil k sodelovanju v svojo restavracijo Eqvita v Monaku.

Sedimo o morju in Erik naroči zeleni čaj. Govori hitro, tako da mu je kar težko slediti. Pove mi, da si je že od otroštva želel živeti v Kopru. Ko se je družina iz Bistrice preselila na Gorenjsko, ker si je Erikov brat želel igrati hokej, si je obljubil, da se bo vrnil in živel od morju. Ko je postal polnoleten, je to tudi storil. Po srednji ekonomski šoli se je vpisal na Fakulteto za javno upravo, ker sta ga zanimala politika EU in njen vpliv na javno sfero. Po dveh letih študija se je vpisal še na filozofijo – zanimala ga je politična filozofija oziroma kako je mogoče s pomočjo različnih vzvodov (pozitivno) vplivati na skupnost. Postal je ekološki aktivist, borec za pravice tako ljudi kot živali, predavatelj na ekoloških delavnicah na kmetijah.
Prepletanje ekonomije, filozofije in kulinarike. Od nekdaj je imel rad hrano. Veliko svojega časa je posvečal pripravljanju obrokov, eksperimentiral je z različnimi vrstami prehrane, se poglabljal v živilstvo in si nabiral znanje, vse to pa je nato prepletal z ekonomijo in filozofijo. »Kaj hitro sem dojel, da je med filozofijo in tistim, kar je na krožniku, lahko enačaj. Hrana je veliko več kot to, s čimer si napolnimo želodec. To so vprašanja, kaj kupujem, pri kom kupujem, kaj naredim, kako naredim, kaj pridelam, kako pridelam, komu prodam, s kom delam, kako delam, koliko delam, kako smo plačani, kako plačujem ... S hrano lahko še kako vplivam na javno sfero. Jed na krožniku in znanstveni članek – sta zame nekaj povsem enakega.«
Zdaj mora le še napisati diplomo, a se Eriku ne mudi, ker se mu na praktičnem področju dogaja toliko različnih stvari, da se temu prijetnemu toku ne namerava upirati zaradi nekakšnega »papirja«. »Bom že naredil,« pravi.
V skladu s svojimi načrti – načrte si izdela in zapiše za tri leta, za šest let, za deset let itd. – se je pred tremi leti odpravil v London. »To ni bil preblisk. To bivanje sem načrtoval celi dve leti, ker sem se želel v različnih stikih čim več naučiti. Na svojem seznamu sem imel dvajset restavracij, v katerih sem si želel delati. Če tega ne bi dosegel, bi se vrnil.« S pravo predstavitvijo in kančkom sreče je že kar takoj dobil priložnost v restavraciji The Gate, ki velja za eno kultnih restavracij z vegetarijansko kuhinjo.

Več v reviji Zarja št. 36, 6.9.2016