Ti osovraženi mali stvori, Pediculus humanis capitis ali naglavne uši, so za številne, zlasti za starše šolarjev, prava mora. Kaže, da je iz leta v leto slabše, saj jih je težko iztrebiti, menda so postale odporne proti marsikateremu kemičnemu sredstvu. Poleg tega ljudje verjamejo starim naukom, ki so prej mit kakor dejanski odstranjevalec. Zagrebčan Goran Vlah se že štiri leta poklicno ukvarja z iztrebljanjem naglavnih uši in ima dela čez glavo.
Povejte mi, prosim, kako se jih res znebiš, običajno rečejo Goranu Vlahu, ko ga pokličejo, kaj narediti, da bi se odkrižali teh malih osovraženih bitij. »Odstranjevanje uši je lahko dolgotrajno in mučno delo, za starše in otroke pa velikokrat tudi stresno. Največkrat nimajo dovolj potrpljenja in po prvih poskusih izgubijo živce. Ali pa nimajo časa, da bi odstranjevali gnido za gnido, in takrat me znova pokličejo in prosijo, naj jim pomagam,« pravi Goran, ki ima že tretje leto polne roke dela. Ker so se uši razpasle, je registriral samostojno obrt, težava pa je bila, ker mu niso mogli določiti poklica, saj takega v registru še ni, razloži v smehu.
Tržna niša? Da je pojav naglavnih uši dejansko obsežen, potrjuje tudi Goran, prav tako vsak dan slišimo pritoževanje staršev šolarjev. »Poskusili smo vse,« pravi obupana mama dveh sinov. »Nazadnje so nam v lekarni dali neki novi gel, ki naj bi jih zadušil. Seveda jih ni. Čez en teden sem jih spet odkrila pri obeh fantih. Pa še neko sredstvo, da jih ne bi spet dobila, so nam dali, po katerem dišiš kot sadje in zelenjava. Ni pomagalo, ušem ne pride do živega. In to je stalo 35 evrov! Kar tri stranke v vrsti v lekarni smo kupovale nekaj proti ušem, to pomeni, bodisi da so zelo razširjene bodisi da sredstva niso učinkovita,« mi pove čisto obupana. Kakšen posel z neučinkovitimi sredstvi za odstranjevanje, ugotoviva skupaj.
Tudi Goran je zaradi uši in gnid odkril tržno nišo. Za zdaj obiskuje stranke na domu, s seboj prinese masažno mizo in kar nekaj pribora. »Najbolj pomembno je, da sem oborožen s potrpežljivostjo in da dobro vidim,« pravi.
»Najprej moram ugotoviti, kje se uši hranijo oziroma pijejo kri – najpogosteje je to na zatilju ali v predelu za ušesi. Nato s kisom raztopim njihovo naravno lepilo, s katerim se držijo kože na glavi. Da se ne bi razbežale, ko razprem lase, jih polijem z regeneratorjem in tako upočasnim njihovo gibanje. Nato pa stopi v akcijo potrpežljivost – s posebnim glavnikom očistim vsak las.«
Potrpljenje, božja mast. Obleko prekrije z zaščitnimi prevlekami, roke z gumijastimi rokavicami, glavo pa z ruto, na nekakšno čelado si pritrdi povečevalo – in diplomirani projektant strojnih instalacij začne svojevrsten lov na male vsiljivce. »Na koncu lase samo umijemo kakor po navadi,« poudari. Videti je preprosto, ampak ni, dokler vam tega ne naredi potrpežljiv profesionalec. To, da je neki dolgolasi deklici čistil gnide dobrih sedem ur, samo potrjuje to njegovo lastnost.
In kako je strojnik postal iztrebljevalec uši in gnid? »Stiska rodi junaka,« pravi. Vaja dela mojstra, doda. »Pred štirimi leti sta otroka prvič dobila uši. Dve zimi smo se več mesecev bojevali, dokler se nismo odločili resno obračunati z njimi. Razmišljali smo, kako bi bilo lepo plačati nekomu, da bi ta cirkus s prepričevanjem otrok, pranjem posteljnine, pregledovanjem las pozno ponoči opravil namesto nas. Najprej smo se poskusili rešiti s pomočjo šampona, a je hčerka na koncu dobila prhljaj, uši pa niso povsem izginile. Najhuje je bilo, ko je sin drugič dobil uši, ker pa je bil star šele tri leta, ni mogel biti dolgo pri miru, in smo čakali, da zaspi. Žena mu je nad glavo držala svetilko, jaz pa sem s pinceto pobiral uši.«
Dva dni dela. Ko so se še enkrat ponovile, sta z ženo, ki je še zdaj njegova desna roka pri komuniciranju s strankami, začela iskati načine odstranjevanja, preučila študije s specializirane spletne strani in ugotovila: to je najbolje opraviti ročno, saj je veliko varneje in učinkoviteje. Sprva sta uši odstranjevala samo svojim otrokom, nato otrokom prijateljev in sorodnikov, počasi pa se je začel širiti glas o človeku, ki iztreblja uši.»Potrebujem dva dni, da se s pomočjo kisa, balzama in dobrega glavnika ter pri dobri dnevni svetlobi znebim uši, vse to pa lahko naredijo tudi starši. Vedno jim to povem, saj mi dela ne manjka. Trg danes ponuja številne šampone proti ušem in gnidam. Nekateri vsebujejo insekticide, uporaba katerih lahko škodi okolici in vašemu otroku. So neprijetnega vonja, strupeni in ne vedno tudi učinkoviti. Po potrpežljivem ročnem odstranjevanju gnid je hkrati pomembno dobro posesati dele hiše, kjer se je zadrževal otrok. Avto, preprogo, otroško sobo – vse je treba temeljito posesati, okužena oblačila pa oprati.«
Vse to smo naredili in dezinficirali celotno stanovanje, pa so se spet pojavile, bo zatrjeval marsikdo. Kaj delajo narobe? »Kaže, da je največja težava nevednost. Med odstranjevanjem je treba upoštevati življenjski ciklus uši, ki ima tri faze: gnida, ličinka in odrasla uš. Gnide so jajčeca uši. Težko jih je videti in jih zlahka zamenjamo s prhljajem ali drugo belo majhno umazanijo. Odrasle uši polagajo gnide ob lasni koren največkrat na vratu in za ušesi. Velike so od 0,3 do 0,8 milimetra, se bleščijo in so rumenobele barve. Uš se izleže v približno od šestih do devetih dneh, jajčna lupinica pa je takrat približno šest milimetrov od lasnega korena. V slabih razmerah lahko gnide mirujejo tudi več kot mesec dni, ker se brez telesne temperature ličinka ne bo izlegla.«
Lov na gnide. Goran razloži, da je ličinka podobna odrasli uši, le da je precej manjša (kot glavica bucike). Sedem dni po tem, ko se je izlegla, je odrasla in spolno zrela uš. »Pozor, zunaj lasišča lahko ličinka preživi od tri do štiri dni!« Odrasla uš je velika od dva do tri milimetre, ima šest nog s kaveljčki, s katerimi se laže oprime las. »Zanimivo je, da je pri temnolasih odrasla uš temnejše barve, pri svetlolasih pa svetlejša. Samica je običajno večja od samca in lahko položi od šest do osem jajčec na dan, in ker v povprečju živijo tudi do dva meseca, lahko odložijo od dvesto do tristo gnid. Zunaj lasišča lahko odrasla uš preživi od tri do štiri dni. S tem vam postane jasno, zakaj jih je tako težko dokončno odpraviti.«
Starše najbolj spravlja ob pamet to, da se uši kljub odstranjevanju znova pojavijo. Kje še delajo napako? »Kot sem omenil, gre za proces dozorevanja uši. Denimo tisti s srednjo do višjo ravnjo preobrazbe morajo ponoviti tretma. Mogoče je, da po tem ostane nekaj gnid. Preživele bodo čez šest do devet dni dovolj velike za odstranjevanje z glavnikom in v tem času jih je treba odstraniti.«
Gel za zadušitev? Dajte no! Za »novi krog pekla« je dovolj, če pozabimo, na primer, da moramo z vseh glavnikov, ščetk, sponk, elastik odstraniti lase, ker na njih lahko uš preživi od tri do štiri dni. Očistite jih lahko s kisom ali alkoholom, tiste iz materialov, ki to prenesejo, pa od deset do 15 minut prekuhavate v vodi. Ena od možnosti je tudi vse dati za štiri ure v zamrzovalnik ali pa jih preprosto tri, štiri dni ne uporabljati. Kavče in naslanjače je po sesanju za vsak primer za dobre štiri dni dobro prekriti s čistimi rjuhami. Da bo laže, lahko stvari, ki niso pralne (na primer plišaste igračke), skupaj z oblačili in posteljnino daste v plastično vrečo in za sedem dni pospravite (denimo v garažo). Vsi ti nasveti niso zato, ker so stvari polne uši, temveč zaradi ene ali dveh, ki sta morda odleteli s praskanjem.
Uši ni mogoče zadušiti. Mazanje lasišča s petrolejskim gelom, ovijanje las v celofan in čez to še tesna kapa na glavi uši ne bodo zadušili. Zadušilo jih ne bo niti oljčno olje niti kakršne koli maščobe ali vakuumiranje. Ali drži, da imajo sodobne uši raje čistejše lase? »Ne, uši so srečne na katerih koli laseh, umazanih, čistih, kratkih, dolgih. Pojavnost ni odvisna od higienskih navad posameznika, ne umazanija in ne umivanje las vsak dan ne varujeta pred pojavom ušivosti.«
Srbi! Številnih, ki imajo v laseh uši, sploh ne srbi. Tisti, ki jih, se prvič popraskajo nekaj tednov po tem, ko so jih dobili in ko so se iz prvih jajčec izlegle žuželke. Zato je dobro občasno pregledati otrokovo lasišče in poiskati gnide, ki jih lahko odstranite celo prej, preden se pikanje in srbečica razdivjata.
***
Uš glave (lat. Pediculus humanus) je velika od dva do tri milimetre, njen edini gostitelj pa je človek. Nekajkrat na dan se hrani s krvjo, do katere pride z nebolečimi piki. Med vbodom izloča slino v ranico, slina vzdraži kožo in povzroči srbenje. Ne prenaša nobenih bolezni, je nenevaren vsiljivec, a ker ušivost las redno spremlja srbečica, s praskanjem kože nastanejo opraskanine, ki se lahko inficirajo. Uši se prenašajo z neposrednim stikom z glavo nekoga, ki ima uši, z uporabo skupnih kap (predvsem volnenih), šalov, oblačil, ki se oblačijo čez glavo, posteljnine, brisač, blazin, glavnikov, plišastih igračk in podobnega. Hišni ljubljenčki naglavnih uši ne morejo dobiti niti jih ne prenašajo.
Zarja št. 40, 4. 10. 2016
