Govori o časih, ko so še obstajala prava prijateljstva, ko je beseda sosed imela velik pomen, ko ljudje ob stiskah drugih niso gledali stran, pa tudi o tem, da so otroci znali biti odgovorni in so bili sposobni velikih dejanj. Je zgodba o dekletu, ki je moralo pri dvanajstih letih na hitro odrasti, in če je hotela preživeti, je morala potlačiti čustva. Po dolgih letih je zdaj odprla svoje najgloblje rane. »Ko sem se ravno začela razvijati v dekle in bi najbolj potrebovala mamo, njene nasvete, pogovore, oporo in tolažbo, je zbolela za pljučnim rakom. Ker se je bolezen odražala tudi v njenem psihičnem stanju, so jo hospitalizirali v psihiatrični bolnišnici.«

Za 12-letno deklico se je začelo petletno romanje od hiše do hiše. Ker je bila mama v bolnišnici in Renata ni imela nikogar drugega, ki bi poskrbel zanjo – 16 let starejša polsestra je živela v Nemčiji, očeta je videla le dvakrat v življenju – je nekaj časa živela pri prijateljicah, leto in pol celo v prevzgojnem zavodu. »Dom v Preddvoru je bil namenjen drugačnim otrokom, kot sem bila jaz. Bil je dom za vzgojno problematične otroke, jaz pa sem bila samo ranjena deklica z mislimi in vprašanji ves čas pri mami: kaj se bo zgodilo z njo, kakšna bo, ko bom prišla k njej na obisk.« Prestrašena deklica si je takrat postavljala nešteto vprašanj, odgovorov nanje ji ni dal nihče. Zato se je morala znajti sama. »V domu sem resnično trpela, čeprav sem imela izredno razumevajoče, dobre učitelje in vzgojitelje, ki so mi ves čas stali ob strani in me tudi ščitili. Spominjam se dekleta, ki je imela sloves vodje in je bila resnično pravi strah in trepet.« Renata se ji je uspešno uprla, hkrati je kljub ustrahovanju dobivala dobre ocene. Te so bile vstopnica za konec tedna na svobodi. »Ker sem bila dobra učenka, so mi dovolili, da sem vsako soboto lahko šla v Begunje na obisk k mami in se šele v nedeljo vrnila v Preddvor. Lahko bi zašla na slaba pota, vendar sem imela toliko ljudi okrog sebe, s sošolci iz osnovne šole smo bili ves čas v stiku, moj nekdanji razrednik, gospod Jerele, mi je bil kot oče. Vsi so skrbeli zame.«

Včasih so si ljudje znali pomagati med seboj. Renata pravi, da je pravzaprav imela dve mami: tisto, ki jo je rodila, in mamino dobro prijateljico Frančiško. »Ko je moja mamica delala v kavarni hotela Park na Bledu kot natakarica, je spoznala Frančiško, ki je v hotelu delala kot perica. Ker se je Frančiška s sinom na Bled preselila z Dolenjskega, ji je ponudila, da lahko, dokler ne najde stanovanja, živita pri njej. Bili sta prijateljici in sta si med seboj pomagali. Frančiška je bila tudi pri mojem porodu.« Mama je Renato rodila kar v dnevni sobi svoje hiše. »Rodila sem se kot nezakonski otrok ne več rosno mladi ženski pri štiridesetih, kar je bilo v tistih časih sramota. Da sem se rodila doma in ne v porodnišnici, je bila tudi bolj redkost kot pravilo. In da je bila ob mojem rojstvu navzoča Frančiška, ni bilo naključje. Že takrat me je sprejela za svojo, kot da bi slutila, da mi bo v prihodnosti nadomestila mamico. « Očeta je videla dvakrat, ko jo je 16 let starejša polsestra Tatjana peljala na obisk v Ljubljano k violinistu, ki je njeni mami ukradel srce. »Ko je oče v kavarni na Bledu igral violino, je med mamo in njim preskočila iskrica. V kratki ljubezni sem se rodila jaz.«

Na mamo ima lepe spomine. »Bila je izredno delavna, marljiva in pridna ženska. Vedno se je trudila, da s Tatjano nisva bili za nič prikrajšani. Poleg naju je mami skrbela tudi za svojo ostarelo mamo. Čeprav smo živeli skromno, nikoli nisem čutila, da bi mi kaj manjkalo, imela sem vse, kar so imeli moji vrstniki. Ko je Tatjana pri sedemnajstih in pol odšla v Nemčijo, je mami tudi njej pomagala, tako z denarjem kot s stvarmi, zraven pa je obnavljala še hišo. Ker je morala zelo veliko delati, so ji na pomoč priskočile prijateljice, pa tudi sosedje.« Ko je mama gradila prizidek, sta z Renato za nekaj časa odšli živet k prijateljici Frančiški. »Spominjam se, kako smo se štirje stiskali v majhnem stanovanju. To je bilo res pravo prijateljstvo.« Da se Renata, ko je bila mama zavzeta z delom, ne bi počutila osamljena, so poskrbeli najbližji sosedi. »Še danes mi zadiši kruh, namazan s smetano s prevretega mleka, s katerim nas je razvajala sosedova Polonca. Tako je potekalo moje življenje do sedmega razreda. Potem se je vse spremenilo.« Mama je zbolela, Renata pa je ostala sama. Pol leta je živela pri sošolki in prijateljici Moniki Ažman (zgodbo o srčnosti in pogumu Monike Ažman ste lahko prebrali v 46. številki revije Zarja, op. a.). »Čeprav tudi Monika in njena mama Poldka nista živeli v razkošju, sta z menoj delili svoj dom. Poldka med nama ni delala nobenih razlik.« Monika je Renati odstopila svojo sobo, sama se je preselila v mamino spalnico. Še danes imata stike. »Pokličeva se, poklepetava, nasmejeva, tudi zjočeva se. Ko mi je Moni povedala, da je zbolela za rakom, mi je bilo zelo hudo, vendar sem tudi vedela, da se ona ne bo dala kar tako.«

Po končani osemletki prevzame skrb za mamo. Ko je Renata v prevzgojnem zavodu v Preddvoru končala osnovno šolo, se je vrnila na Bled. »Vpisala sem se na Srednjo ekonomsko šolo, hkrati pa sem skrbela še za mami, ki sem jo vzela iz bolnišnice. Čez dve leti, ko se ji je zdravstveno stanje poslabšalo, rak je napredoval, sem jo morala spet dati v bolnišnico. Takrat se je za kratek čas iz Nemčije vrnila moja polsestra. « Ko je mama izgubila bitko z rakom, je bila Renata stara 17 let. Ker še ni bila polnoletna, je potrebovala skrbnika. Šla je prosit mamino prijateljico Frančiško, ali bi sprejela to vlogo. »Frančiška je privolila, starši moje prijateljice Janje pa so me za leto dni sprejeli v svojo družino. Janjin oče mi je pomagal tudi pri iskanju prve zaposlitve, saj srednje šole zaradi okoliščin na žalost nisem mogla več nadaljevati.« Zaposlila se je kot vezilja v Vezeninah Bled. »Čeprav nisem živela pri Frančiški, je prevzela vlogo moje druge mame. Zelo sva bili povezani vse do njene smrti. Letos 17. novembra je minilo leto dni, odkar smo jo pokopali.«

Polnoletnost ji spremeni življenje. »Pri 18 letih sem spoznala Rajka, fanta, ki je pozneje postal moj mož. Prihaja iz delavne, urejene, poštene kmečke družine. Bil je tri leta starejši od mene, vendar izredno odrasel, odgovoren in zanesljiv fant, zato mi je s svojo ljubeznijo, skrbnostjo in spoštljivostjo nadomestil mamo, očeta, prijatelja. Še danes s hvaležnostjo rečem, da sem vesela, da so se srečale najine poti in spletle globoke vezi, ki še vedno trajajo. Včasih imam občutek, da mi zna brati misli, on pa mi v šali reče, da me bere kot odprto knjigo. Tudi njegova družina me je sprejela z odprtimi rokami, tašča in žal že pokojni tast sta me poleg treh sinov vzela za svojo hčer. Leto dni sva živela na njihovi domačiji. Ko sem pomagala tašči pri gospodinjskih in kmečkih opravilih, sem se veliko naučila.« Po letu dni sta šla z Rajkom na svoje, vrnila sta se v Renatino rojstno hišo.»Hišo sva dogradila, obnovila in uredila v nama ljub dom. V zakonu se nama je rodil sin Matic. S punco Martino si že utirata samostojno življenjsko pot.« Renata se poleg poroke in rojstva sina s ponosom spominja leta, ko je uspešno končala večerno trgovsko šolo, skoraj sočasno pa je naredila še vozniški izpit. Tudi na Vezenine Bled, kjer je delala dvajset let, vse do zaprtja tovarne, ima lepe spomine. Ko je tovarna dokončno zaprla svoja vrata, je ostala doma in se začela ukvarjati s turizmom. »To počnem še danes in mi je v veliko zadovoljstvo. Ko se ozrem na svoje življenje, lahko rečem, da sem hvaležna. Če lahko, bi se na tem mestu zahvalila vsem, ki so mi pomagali na poti odraščanja. Vse ves čas nosim v srcu in rada bi jim rekla hvala. Čim starejša sem, tem bolj znam ceniti to, kar so ljudje takrat naredili zame. Mami, tebi bi pa tako rada pokazala družino, ki sem si jo ustvarila, in dom, ki si mi ga dala. Povedala bi ti, da sem v življenju imela resnično prave prijateljice, take, ki jih težko najdeš. Vem, da bi bila ponosna name.«