Svetlane Makarovič se vsi malce bojimo, tako založniki kot novinarji, vsi, ki imamo opraviti z njo. Zna biti hudo ostra, lahko pa je tudi igriva in iskriva, kakor naletiš. No, jaz sem imela kar srečo, do mene je bila prizanesljiva. Samo enkrat me je vmes vprašala: »No, a imaš že dovolj?« Pa nisem imela. Vsaka minuta z njo je dragocena. Ker ona je – Svetlana Makarovič. Vinko Möderndorfer je izjavil, da je Svetlana naše narodno bogastvo. Morda tudi zaradi tega vlada takšno strahospoštovanje do nje, ker je zapisana v narodov DNK. Pa zaradi tega, ker je izjemno zahtevna – do sebe in do drugih.

Svetlana, po več kot dveh desetletjih premora ste izdali novo zbirko poezije Zima vezilja, zbirko petinštiridesetih haikujev, ene najtežjih, najbolj jedrnatih pesniških oblik. Zdaj jo predstavljate in dajete intervjuje – kako zmorete? 

Ne bom si dovolila, da bom pregorela! Lani decembra sem pregorela in potem nisem bila nekaj časa za nobeno rabo. Jutri zjutraj grem k mucam v mačji kalifat in bom tam čim dlje.

Ste spet v Žabji vasi?

Ja. V Ljubljani sem samo, ko je treba. Stanovanje je sicer luksuzno, a tam ni muc. Kjer ni muc, ni življenja. Dom je tam, kjer je mačka. (nasmeh)

Vaši lasje so spet vranje črni, nekaj časa ste imeli svetlejše pramene. 

Ne vem, kako se je to zgodilo. Tistih nekaj let, ko sem imela svetlejše lase, se nekako nisem mogla prepoznati. Vem, da črna barva postara, pa kaj me briga! V svojih letih imam vso pravico biti tudi grda. 

Meni se zdi, da ste zdaj prava Svetlana. Črna je pač vaša barva.

Tako je. Črna in konec. 

Napisali ste 45 haikujev. So tudi haikuji črni?

Ne, ti so pa grozljivo beli! To ni dekorativna poezija. Ima vsebino. Vsaka umetnina, če je umetnina, je v bistvu agresija. Napad na apatičnost ljudi, na brezčutnost, na pomanjkanje empatije. V vsakem času je aktualna, posebej pa še letos, ko spet prihajajo falange, fašizem, rasizem, šovinizem … ko kreteni tulijo, da nočejo tuje kulture, in to kreteni, ki sploh nobene kulture nimajo. V času, ko smo ograjeni z morilsko žico in ko se ljudje ne zmenijo za to, koliko razmesarjenih živali krvavi na tej žici, ki so jo postavili za ljudi – tudi za otroke. In če je vsak tretji begunec otrok, preprosto ne morem razumeti, kakšen gnoj je človeštvo, da ne odpre meja, da ne poruši zidov in da postavlja nove in nove kolobarje morilske žice, ne ve pa, da s tem ograjuje tudi sebe, da živimo v strašni kletki, kletki kapitala. 

Okrog vratu nosite rdečo zvezdo.

Da, zdaj jo nosim stalno, tudi moja šansonska ekipa jo nosi. Ena članica si je pustila oprati možgane in ji je začela rdeča zvezda iti na živce, pa sem jo vrgla ven. (nasmeh) Ne bom povedala, katera je bila. Rdeča zvezda je simbol upora proti zlu, je protifašistična, je simbol svobode, za katero se je vedno znova treba boriti. Je simbol tako materialne kot duhovne svobode. Moja rdeča zvezda je upor proti umazani politiki tega sveta. Je simbol pravega komunizma, ki še ni bil zlorabljen, kajti ideja komunizma je čudovita. In jaz jo v sebi nosim, odkar pomnim. To, da je bila in še bo neštetokrat zlorabljena, pa se mene ne tiče. Navsezadnje je totalitarni simbol tudi krščanski križ, ki je bil prav tako nenehno zlorabljen, je zlorabljen in bo zlorabljen.

Ste vi svobodni, se počutite tako?

Ne, nikakor! Jaz se počutim svobodno v svojem svetu, v svetu umetnosti, v svetu odnosov do tistih ljudi, ki me zanimajo. Večina ljudi me tako ne zanima. Ker so topoglavci. Tisti, ki me zanimajo, pa me nikoli ne nehajo zanimati. Tudi prijateljstvo je rastlina, ki jo je treba nenehno negovati. Če jo zanemariš in jo imaš za samoumevno, usahne. Tako je s prijateljstvom, tako je s tovarištvom. Poskušam rehabilitirati izraza tovariš in tovarišica. Pomen te besede, ki je bil v Jugoslaviji dostikrat zlorabljen, ta pomen je treba rehabilitirati!

V Žabji vasi živite sami. Se kdaj počutite osamljeni? Vas to kaj mori?

Nisem sama, tam je moj mačji kalifat! (smeh)

Pa so mački primerne sogovornice?

Mačka živi svoje življenje, z mačkami se srečuješ. Se posmrčkaš, pride po hrano, pride po čohljanje, potem pa spet gre. Mačka ni otrok. Mačko je treba pustiti pri miru, kadar hoče imeti mir – ko pa pride, jo moraš pozdraviti. Jaz to občutim, ker sem tudi jaz mačka.

Vas ne more vsakdo počohljati, če mu vi tega ne dovolite?

Ja, seveda. (smeh)

Sicer ga popraskate, po tem ste znani. Ljudje se vas kar bojijo, tudi tisti, ki delajo z vami.

No, vam bom povedala nekaj o svojem odnosu z Lutkovnim gledališčem! Prav to gledališče in Oder pod zvezdami sva ustvarjala midva z Ingacijem Šunjićem. Zdaj je prišel nov direktor, v paru s tako imenovano umetniško direktorico, ki sta usekala »a front«. Tako sem se morala boriti z vsemi silami, da sem Sapramiško iz bunkerja spet spravila na oder. In zdaj si moram izboriti, da bodo spet prišli na oder Sovica Oka, pa Korenčkov palček, pa Kuna Kunigunda, Medena pravljica, Kosovirji, Veliki kosovirski koncert. Vse si moram priboriti na novo. Ne smem dovoliti, da mi neki birokrat narekuje, kaj smem uprizarjati in česa ne. Ampak na vso srečo so v Lutkovnem teatru tudi umetniški ustvarjalci, na primer Brane Vižintin, ki je mojster lutkarstva, mojster režije, tako da mislim, da se bo počasi ta kalna voda izčistila in da se bo sedanje vodstvo vrnilo tja, kamor spada – v Kranj.

Kako pa si izborite predstavo, kako to naredite?

To je pa tako, da Aco Šunjić pridobi sponzorja, ki sponzorira osveženo uprizoritev, obnovljene lutke, lepo sceno … nov playback, ki ga odigramo profesionalni igralci, in potem Sapramiška doživi uspeh. Če bi bila jaz direktorica gledališča, bi me zanimal »inkaso « in predstava, ki je vedno polna, bi me morala zanimati. Če pa direktorja usmerja neka programska vodja, ki ima čisto svojo predstavo o lutkovnem gledališču, pridejo kakovostne predstave v bunker in jih je treba iz tega bunkerja reševati. Ker nosim rdečo zvezdo, bom ta bunker – v simboličnem smislu – razstrelila. Vse predstave, ki so bile uspešnice, bodo spet prišle na oder. To je moj zadnji načrt, od katerega ne bom odstopila, ker nosim rdečo zvezdo.

Revolucionarka Svetlana! Še vedno tudi nastopate s šansoni. Od kod jemljete energijo, kaj vas drži pokonci?

Ne vem. (smeh) Mogoče občutek, da ne bom več dolgo živela. In da bom pustila za sabo sled, ki se bo lesketala. In tudi tukaj, pri nastopanju s šansoni, imam v Lutkovnem gledališču težave, ker mi direktor Odra pod zvezdami, ki sta ga ustvarila Šunjić in Janković, ne da za koncerte, kot da bi bila ta dvorana njegova zasebna last. Jaz pa pravim, da je Lutkovno gledališče za zdaj javna ustanova. Edini lastnik te ustanove je publika. Če publika stoje aplavdira, to pomeni, da predstava mora obstati.

Pravite, da ne boste več dolgo …

Da, to pomeni, da bom kmalu stara tudi 80 let. Moram malo pomisliti, januarja bom dopolnila (razmišlja) 78 let … No, saj tudi ne želim predolgo živeti. Ker me je groza prihodnosti te države. Groza me je ljudi, ki se vse bolj kvarijo. Groza me je za tiste otroke, ki bodo rasli v ta strašni svet.

Kdo povzroča, da se ljudje vse bolj kvarijo?

Se temu lahko upremo, se da?

Vsak zase mora premisliti, kje je njegova moč. Moja moč je v umetnosti, jaz se borim z umetnostjo. Na neki način je tudi ta moja nova zbirka Zima vezilja moj boj.

V haikujih v novi zbirki omenjate otroke za žico, begunce …

Res je. Haiku, ki je nastal tako rekoč sam od sebe, gre nekako takole: »Žica, ki rani mokre nogice na drugi strani.« Strahota tega begunstva, strahota zborovanj kretenov proti azilnemu domu. Vsak tretji begunec je otrok. To je nekaj strašnega! V Beli krajini se zberejo ljudje in protestirajo proti azilnemu domu, namesto da bi začeli zbirati denar in oblačila, hrano, slikanice … ker so begunci drugačni. Ker so drugačni. To je vse. To je skoncentriran šovinizem. Ti ljudje so strašni ljudje. Teh ljudi se je treba bati.

Enega haikuja niste vključili v knjigo, je pa menda zelo zabaven. Ali mi ga poveste, prosim?

(smeh) Haiku naj bi bil izraz spokojnosti. Ravnotežja. Ta se mi je porodil proti moji volji: »Jebeš spokojni haiku, svet je prestrašen. « Seveda tega haikuja nisem objavila v tej elegantni knjigi, a še vedno mislim, da spokojnosti v moji poeziji nikoli ni bilo in je ne bo.

Kaj pa v vas? Je spokojnost, ko daste ves gnev iz sebe? Ko napišete pesem? Haiku?

Točno to, ko je umetnina dokončana, si oddahnem in uživam v mrtvem lenem času, lenarjenju, in potem spet vzamem v roke to knjigo, pa jo spet preberem, z distanco, kot bralec, ne kot avtor. In rečem: »Ja, dobro, sedi, pet.« (smeh)

Je težko biti Svetlana Makarovič?

Vsi pravijo, da je z vami težko, a hkrati neskončno lepo. Kako pa je biti Svetlana? Tudi meni je s Svetlano Makarovič včasih zelo težko. Včasih pa tudi lepo. (smeh) Pri stoječih aplavzih mi je kar lepo.

Kaj pa, ko ste sami s sabo?

Takrat pa lenarim, kajti na svetu ni takšnega mojstra lenarjenja, kot sem jaz. (smeh) Jaz sem doktorirala iz lenarjenja. Ko ne delam nič, takrat pa res ne delam nič. To pa lahko razume samo mačka.