Akademik in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, gospodarski minister v prvi slovenski vladi, ugleden ekonomist in vedno dobrodošel sogovornik je zdaj sicer upokojenec, a še vedno vsak dan dela na Ekonomskem inštitutu. Počne to, kar je počel prej, le da zdaj brezplačno. Zadnje čase ga je najbolj zaposlovalo vprašanje, kaj se bo zgodilo z 80 milijardami evrov, ki jih Evropska centralna banka (ECB) natisne vsak mesec. Kot pravi, se nenehno premika z desne na levo, na tej poti sta ga lani navduševala dva socialista: papež Frančišek in Bernie Sanders.
Postali smo provinca brez lastnega gospodarskega sistema – Univerzalni temeljni dohodek v zdajšnji skrajno sebični evropski združbi nimaSpraševal se je, kakšne so možnosti, da zgoraj omenjene milijarde ECB postanejo »helikopterski« denar (da se vsakemu državljanu EU nakaže nekaj sto evrov, ki jih lahko porabi, kakor želi, op. p.), da jih uporabijo za odpravljanje begunske krize, za univerzalni temeljni dohodek ali za nekakšen Marshallov plan za severno Afriko in dežele, ki smo jih po njegovem mnenju s svojim članstvom v Natu tudi mi vsaj simbolično pomagali uničiti. Njegove dni zapolnjuje tudi ukvarjanje z možnostmi razkroja EU, s prekarnostjo in podobnimi stvarmi, ki so nekoliko nazaj veljale za nespodobne. »A kriza je vse spremenila in vse, kar so 'pravi ekonomisti' razglašali za neumnost, zdaj začenjajo razglašati za resnico.«
Je gospodarske krize konec ali ne?
Ne vem. Čisto gospodarsko gledano minulo leto v Sloveniji ni bilo slabo: imeli smo višjo gospodarsko rast kot drugi, brezposelnost se je zmanjševala, imeli smo velik presežek na tekočem računu in majhen proračunski primanjkljaj, v državne blagajne je priteklo 400 milijonov evrov več kot leto prej, zadolženost Slovenije do tujine se zmanjšuje. Na drugi strani je vse več prekarnih zaposlitev, vse več ljudi na robu, še kar naprej razprodajamo premoženje. Se bo kriza vrnila? Tako kot krize v letu 2008 ni povzročilo naše samoupravljanje ali prevelik javni sektor, ampak privatni finančni sektor, je treba tudi vzroke za novo iskati prav tu, nekaj pa jih sproti ustvarja kar ECB, katere denar se zliva na kapitalske trge, v sodobne igralnice, kjer se napihuje »vrednost« premoženja.
Dr. Jakulin, slovenski podjetnik v Ameriki, je v intervjuju za slovenski spletni portal povedal, da bi morali razmišljati o resni spremembi sistema. Ob tem je naštel naše grehe: neprijazne davke, katastrofalno nizko rodnost, življenje nad lastnimi zmožnostmi in nezmožnost z dialogom najti dobre rešitve. Je postavil dobro diagnozo?
Meni se zdi vsaj kombinacija povsem zgrešena; ne vem, kaj imajo davki opraviti z rodnostjo ali življenjem nad lastnimi možnostmi, posamezne stvari pa morda držijo. No, to je pogled uspešnega podjetnika, ki hoče imeti nižje davke, nižjo ceno delovne sile in večje dobičke, kar je razumljivo. Ameriški gospodarski sistem je tudi drugačen od evropskega, slovenski pa je – v dobrem in slabem – evropski, saj smo postali nekakšna provinca brez lastnega gospodarskega sistema. Davki in rodnost so evropski, nesposobnost ukrepati prav tako. Tudi razmišljanja povprečnega Američana so drugačna od razmišljanj povprečnega Evropejca, a Sandersov uspeh lani le kaže, da se tam razmišljanja premikajo v nekdanjo evropsko smer, žal pa se v Evropi premikajo v ameriško. Sistem je zmeraj stvar vrednostnih sodb, ki so se oblikovale desetletja in stoletja. Sam imam za normalen sistem to, kar se je imenovalo evropsko socialno tržno gospodarstvo, v katerem morajo biti storitve šolstva, zdravstva in socialne varnosti del javnega sektorja in ne del tržnega gospodarstva.
Zanima me, ali katere poteze zdajšnje oblasti pri vas vzbujajo optimizem?
Morda je največji dosežek vlade to, da je ustvarila nekakšno politično stabilnost, slabo pa je, da ji je oblast hitro »stopila v glavo«. Sama si sicer pripisuje zasluge za gospodarsko rast in vse dobro, čeprav se ji je to bolj zgodilo kot ne, a to počno vse vlade. Zamerim ji, da ne posega v stvari, v katere bi morala, denimo v razprodajo premoženja, kar v njenem imenu in za naš račun počneta Slovenski državni holding (SDH) in Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB). Oba gospodarsko škodo, ki smo jo naredili v času hazardiranja v letih od 2005 do 2008 in povečali s »pogromom tajkunov« oziroma uničevanjem »njihovih« podjetij, zdaj povečujeta še z razprodajami. Vlada to gleda od strani in trdi, da se ne sme vtikati v gospodarstvo, sama pa se ukvarja s tako imenovanimi sistemskimi spremembami v dimnikarstvu in pogrebništvu. Še bolj ji zamerim poslušnost; sem ter tja je Evropski komisiji le treba reči ne, ne glede na izsiljene obljube v letu 2013, na primer pri »sanaciji« bančnega sistema, prisilni prodaji bank in podjetij ter pri zdajšnjem siljenju v večji fiskalni napor. Posebno še, ker njene zahteve povzročajo ogromno škodo, ki jo plačajo reveži in za katero nihče ne odgovarja.
Prav revščina je zadnje čase pri nas velika tema. Bi se vam pomemben korak k njeni odpravi zdel univerzalni temeljni dohodek (UTD)? Si ga lahko privoščimo?
Ekonomsko gledano lahko tako na ravni Slovenije kot tudi na ravni EU. Pravzaprav imamo v evropskih družbah in pri nas že zdaj veliko univerzalnosti, ki jih sprejemamo kot normalne: zastonj javno šolstvo, ki sega v čas Marije Terezije, ali javno zdravstvo. Pri UTD je veliko predsodkov, a je postal precej moderna tema. To ne pomeni, da bi šlo brez težav, saj UTD prinaša prerazdelitev od bogatejših k revnejšim ljudem in članicam. Gre torej za politično vprašanje, ki v zdajšnji skrajno sebični evropski združbi nima veliko možnosti. Poglejte samo, kako se vsi otepamo beguncev, ki smo jih pomagali ustvarjati, in po gozdovih postavljamo sramotne in obenem povsem nesmiselne rezilne žice!
Več v Zarji, št. 3, 17. 1. 2017
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
