Ljudje

Samo čast nas drži pokonci

Tekst: Žana Kapetanovič | Foto: Andrej Križ
23. 1. 2017, 23.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Trta, iz katere nastaja teran, in to rubinasto vino, ki je za Kraševce od nekdaj vir ponosa in veselja, sta že 250 let temelj preživetja na kmetiji Petelin - Durcik v vasi Pliskovica.

Andrej Križ
Breda in Frank Durcik živita za teran.

Breda Durcik, ki je že kot otrok vedela, da se bo ukvarjala z vinogradništvom, je nato skupaj z možem Frankom Durcikom na temeljih, ki so jih postavili prejšnji rodovi, z vsem srcem nadaljevala to družinsko tradicijo. Zadnjih petnajst let predano plemenitita vino teran, ki obsega kar 90 odstotkov pridelka. Breda priznava, da jo morebitna odločitev Evropske unije, da Hrvaški dodeli izjemo pri uporabi imena teran, zelo boli. »Dejstvo, da se s tem povozi veljavna zaščita naše države in se razvrednotita prizadevanje in pridelek Kraševcev, bi moralo skrbeti vsakega Slovenca. A na žalost ni tako.«

Bomo znova podalpski hlapci? Dejstvo, da je o vinskem sporu med Slovenijo in Hrvaško, ki je izbruhnil v zvezi z uporabo imena teran, v Sloveniji slišati komentarje, češ da ni pomembno, kako se vino imenuje, in da so ljudje povsem ravnodušni do tega, kako Evropska unija ignorira Slovenijo in se z nekakšnim delegiranim aktom vmešava v naše življenje, zelo jezi in tudi boli vinogradnico Bredo Durcik. »Bolj kot kraško kmetico me to skrbi kot Slovenko. Zdi se mi ponižujoče, da tako povozijo uradno zadevo, da kar nenadoma nič več ne spoštujejo tega, da je ime teran zakonito zaščiteno že 16 let. Kraševci znamo in bomo v vsakem primeru znali preživeti na svoji zemlji, to, kar se dogaja, pa bi moralo resno skrbeti vse Slovence. Zato bi se nam morali pridružiti pri civilni iniciativi, ki bo te dni tudi uradno ustanovljena. Ne gre več samo za teran. Ne smemo razmišljati v slogu podalpskega hlapca. Kaj drugega kot ponos nas lahko drži pokonci? Kraševci smo vajeni te drže. Tega, da smo Slovenci brez časti, pa v resnici ne morem in tudi nočem razumeti,« pravi Breda.

Zaljubljena v trto. V žilah te odločne ženske se očitno – seveda v prenesenem pomenu teh besed – pretaka teran. Njeni pranono, nono in oče so s svojimi ženami iz roda v rod prenašali ljubezen do kmetije in vinogradništva. »Pranono je osem otrok prehranil s poljščinami in sadjem, s prodajo terana v Trstu in na Dunaju pa je zaslužil za plačilo davkov in nakup stvari, ki jih je potreboval. Še vedno hranimo lesen sod, v katerem je teran večkrat z vlakom potoval do zahtevnih kupcev,« pripoveduje Breda.
Pošaliva se, da bije njeno srce v ritmu »Kras, Kras, Kras …«, saj ni mogoče spregledati, da je strastno predana temu kosu zemlje in je zaljubljena v trte. »Kmetija sloni na trdem delu in nekaj dobrih odločitvah, vse drugo je zgolj spopadanje z vsakodnevnimi zahtevami. Spoštujem vse, kar sem dobila v roke, to zemljo (od tega so zdaj po širitvah slabi štirje hektarji vinograda), razdeljeno na parcelice, ki so bile dobesedno iztrgane kamnu. Čeprav so me prepričevali, naj si kot dobra učenka izberem kaj 'uglednega', sem se odločila za kmetijsko šolo in po končanem šolanju ostala na kmetiji. Če ne bi ohranila te kmetije, bi se počutila, kot da sem pljunila v obraz vsem rodovom, ki so se na njej trudili.«
Na srečo je Breda dobila moža Franka, ki je tako kot ona predan vinogradništvu. V zakonu sta dobila hčeri Polono in Martino ter sina Primoža. Polona končuje doktorski študij matematike v Nemčiji, Martina pripravlja magisterij iz farmacije, Primož pa je kot starejša sestra prav tako zapisan matematiki. Pred trinajstimi leti sta Breda in Franko prenovila hišo, tako da se zdaj ukvarjata tudi s turistično ponudbo. »Včasih prav trpim, ker zaradi obveznosti v hiši ne morem v vinograd. Pri delu v njem namreč neskončno uživam. Vendar je tu glavni Franko, tako da mu vsi prepuščamo vse odločitve v vinogradu in kleti in opravi tudi največ dela – v šali bi lahko rekla, da gre za nekakšen absolutizem v demokraciji, a sem vedno zraven z vsem srcem. Tako kot ljudje pravijo, da sočustvujejo z živalmi, takšni so moji občutki do rastlin. Trti, ki je privezana in omejena na določenem prostoru, je treba pomagati, da se razvije, kolikor se le da.«

Ni vsak teran vrhunski teran. Breda in Franko se zelo trudita za svojo trto. Zadnjih petnajst let si na vso moč prizadevata za čim boljšo kakovost terana. To, da sta na resnično dobri poti, potrjujejo vsakoletna žlahtna priznanja. »Kakovostno vino že pridelaš, če hočeš pridelati resnično odlično vino, pa se moraš še veliko bolj potruditi. To je nekaj podobnega kot tisto, ko ti poskušajo v motivacijskih knjigah pojasniti, zakaj je nekdo uspešnejši od drugega – ker se izjemno trudi in vztraja. Tako je tudi v vinogradu in kleti. Če hočeš pridelati vrhunski teran, to pomeni veliko več ur v vinogradu: več pletja, odstranjevanja grozdičev, prikrajševanja in privezovanja mladic, odstranjevanja odvečnih zalistnikov, čiščenja listja, ravno prav zraka, dovolj sonca, a hkrati ne preveč zaradi ožigov, ravno prav škropljenja, več pozornosti v kleti itd. Refošk je bujna in zahtevna trta, če hočeš kakovost,« pojasnjuje Breda. »Trta potrebuje veliko sonca in senco gospodarja,« hudomušno dodaja Franko.

Več v reviji Zarja št. 4, 13.1.2017