Navdušena radijka, tudi televizijka, zvočna opisovalka filmov za slepe, moderatorka pogovorov, voditeljica prireditev, predvsem pa dobra pripovedovalka zgodb in avtorica dveh romanov. Zadnji ima naslov Tihotapci miru, po njenih besedah ne govori o umiranju, ampak o življenju pred njim. Pravi, da se moramo v vse hitrejšem ritmu življenja znati tudi ustaviti ob branju, pisanju, pogovarjanju, božanju, ob bližini z drugim človekom. Najbrž ima kar prav.
Zakaj o temi, ki jo vsi odrivamo?
S smrtjo in predvsem z umiranjem se ne ukvarjaš, dokler se to ne zgodi zelo blizu tebe, komu od tvojih ljubih. In takrat si navadno soočen s strahom, popolno nepripravljenostjo, zmedo … Podobno sem čutila sama ob odhajanju svojega očeta. Zaradi vseh teh povsem naravnih občutkov pogosto ne vemo, kako bi lahko najbolje poskrbeli za tistega, ki odhaja, in tudi za tiste, ki ostajajo in jim je ob izgubi zelo težko. Tudi zato knjiga o življenju, ki se dotika smrti – da spomnimo, da je življenje lahko dostojanstveno do konca. In predvsem da končevanje življenja neozdravljivo bolnega ni nujno vezano na bolnišnico, na sobe za umiranje … Da je umiranje lahko v podpornem okolju, z ljudmi, ki so strokovno podkovani, hkrati pa si lahko in si želijo vzeti čas za tistega, ki bo odšel, in za vse, ki bodo ostali v žalosti za njim.
V zadnjem času se družim z zelo starimi ljudmi, starimi tudi okrog 90 let – nekateri od njih so veseli, da so toliko stari, drugi pa ne – ker so vsi, ki so jih imeli radi, že odšli. Ker se počutijo same. Če kdo reče, da si želi živeti 120 let, se vprašam, ali res. Veliko razmišljam o tem. Dejstvo, da smo obsojeni na minljivost, je tudi sreča. Ko se začneš tega zavedati, znaš dosti bolj ceniti prav ta trenutek, si dosti bolj tukaj in zdaj. Pisanje te knjige mi je dalo tudi to. Pisanje in življenjske izkušnje: te so me ustavile, da sem se morala ovesti, kako je prav ta trenutek tako pomemben, da ne sme iti mimo mene. Ne želim priti do točke končnega odhajanja, ne da bi sploh kdaj živela, pa naj se sliši še tako klišejsko. In tudi pišem zato, ker me to ustavlja, s tem ustavim čas. Ko pišem, moram sesti in biti s sabo na najbolj intimen, ustvarjalen način.
Tihotapci miru pa niso samo roman o življenju, ampak tudi o branju.
Res je. Glavni lik Teo bere umirajočim v hospicu. Čas in povezanost, ko nekomu bereš ali pripoveduješ, sta me vedno fascinirala. Od nekdaj sem rada pripovedovala ali brala drugim, tudi v šoli, na avtobusu, med avtoštopom … Zase bereš drugače kot za nekoga drugega. To je dajanje, deljenje. V knjigi se odnos med Teom in gospodom M. razvija samo z branjem, saj se ne poznata. Nekdo bere, drugi posluša. Kadar te kdo zares posluša, se mora ustaviti. Mi pa se v življenju ne znamo več ustaviti – mislim, da je to rakava rana tega časa. Čas se nam ustavi samo, kadar se nam zgodi kaj hudega, kadar smo zaljubljeni ali ko rojevamo. Vse to pa v življenju posameznika vendarle ni tako pogosto.
Niste zaljubljeni?
Oh, sem. V moja fanta, v knjige, v pisanje, v vse, kar me prijetno ustavlja. Zdi se mi, da je teža sodobnega človeka tudi v tem, da le redko v življenju izpraznimo misli. Misli, ki nas obremenjujejo. Ko bereš dobro knjigo, pa izprazniš misli svojega življenja in misliš misli knjige. Sebe moraš vreči ven. Zakaj berem? Tudi zato, da nisem venomer v svoji zgodbi. Tako pa preberem zgodbo nekoga drugega, ki se gotovo v vsaj eni točki dotakne moje. Že med pisanjem so me bližnji spraševali, zakaj pišem knjigo o umiranju, in takrat me je spreletelo, da je to knjiga o življenju. Glavni lik Teo v vsej svoji mladosti še ni resnično živel, brez smisla je životaril in zaživel šele, ko je prišel v stik s končevanjem življenja. Zato je to tudi knjiga o iskanju smisla. Iskalci smisla in resnice pa smo vsi. Za nekatere je to kupovanje v trgovskih centrih in čakanje na popuste, za druge je kaj globljega, najti stvari, ki te izpolnjujejo. Če pa pri tem še nekomu polepšaš življenje, na primer z branjem umirajočim v hospicu, mu s tem izprazniš misli o smrti in jih nadomestiš z mislijo o življenju, kako lahko bolje pomagaš temu človeku?
Celoten intervju s Carmen L. Oven si lahko preberete v enajsti letošnji številki revije Zarja.
