Gregor Gruden je dobil priznanje Združenja dramskih umetnikov za igralske dosežke v letu 2016 za vlogo Michaela v Kosu plastike Mariusa von Mayenburga v režiji Primoža Ekarta. Gregorja smo o nagradi in vlogi moškega nasploh na hitrico zaslišali na poti na gostovanje Mestnega gledališča ljubljanskega, na avtobusu v Beograd.

Gregor, kaj vam pomeni nagrada?

Vedno sem mislil, da je treba delati brez misli na nagrade, nagrade so se mi zdele čisto nepomembne, dokler nisem katere dobil. (smeh) In sem zelo zadovoljen, sploh mi veliko pomeni, ker je cehovska. 

Kako ste oblikovali vlogo Michaela, vlogo moškega na robu živčnega zloma?

Delala sva ga v utečenem timu s Primožem Ekartom. Ker se že zelo dobro poznava, nama kakšnih stvari sploh ni treba izgovoriti, kakšne stvari pa je treba zelo predebatirati. Kadar delam z njim, se zelo dobro počutim, ljudje zelo pohvalijo, meni pa se zdi, da ne delam nič posebnega, ker vse počnem z lahkoto. Tudi ekipa je bila odlična, Iva Krajnc, Gašper Tič, Tina Potočnik Vrhovnik in Rok Prašnikar. Delal sem res z lahkoto.

Ampak to lahko razumemo tudi tako, da je ta nesamozavestni, nebogljeni moški tudi v vas?

Gotovo ga je nekaj, ne moreš igrati nečesa, kar ni v tebi. Lahko poskusiš, ampak se bo to čutilo. Moški velikokrat zadržimo svoje mnenje, delamo kaj, kar nam ne prija, ne povemo vedno, kaj mislimo, v smislu višje etike, čeprav to ni vedno opravičeno.

Je današnjemu moškemu kot partnerju in možu težko?

Mislim, da je današnjemu moškemu in ženski težko, človeku je težko. Smo na očeh, zavedamo se tega, veliko je pravil, kako naj bi se obnašali, napisanih in nenapisanih, obsojanje početja se je preselilo iz okolice na samega sebe v smislu: »Danes bom delal čisto drugače, kot sem včeraj.«

Celoten članek si lahko preberete v 13. letošnji številki revije Zarja, ki je izšla 28.3.2017.