Dobili smo se v bližini njenega doma nekoliko zunaj Zagreba, živi v stanovanjskem bloku s svojo mamo, ki je bolna, zato je ni hotela zapuščati za dalj časa. Urejena, prijazna, nasmejana, markantna. Ljudje, ki so hodili mimo nas, so se zaustavljali in jo pozdravljali. Še danes je »čisto noter«, v politiki, čeprav so jo dokaj kruto »odstavili«. Želi si nazaj. Pravi, da bi lahko naredila še marsikaj dobrega. Pravi tudi, da bo Pahor spet predsednik.
Ko so vas predlagali za predsednico vlade, ali ste kaj razmišljali, ali bi sprejeli ali ne? Morda že zato, ker ste ženska?
Nisem. Niti za trenutek. Začela sem delati v težkem obdobju – gospodarska kriza na Hrvaškem je takrat čisto podivjala, BDP je padel, stanje je bilo kataklizmično, pogajanja za vstop v Evropsko unijo so bila brezupno blokirana, blokirala nas je tudi Slovenija. Stanje je bilo grozno, tako politično kot gospodarsko. Morala sem delati 16, 17 ur na dan. A niti za trenutek nisem dvomila, tudi zaradi tega ne, ker sem ženska, čeprav se je pozneje pokazalo, da mi je prav zato neprimerno težje. In zato, ker sem ženska, ki sem živela – in še živim – sama, brez partnerja, brez moža. Brez moške zaščite. To je v patriarhalni družbi, kakršna hrvaška še vedno je, oteževalna okoliščina. Oteževalna pa zato, ker ženske, ki živijo same, ljudje dojemajo kot brez vsakih korenin in zaščite. Mislim, da bi dosti lažje šla skozi stvari, ki so se mi dogajale, če bi imela v javnosti vidnega, močnega moškega. Kakršen koli bi že bil. (smeh)
Kako ste to občutili na svoji koži?
To sem občutila vsak dan na različnih ravneh, tudi v odnosu medijev do mene. Del me je strašno podcenjeval, omalovaževal. Eden od dogodkov, ki so me zelo razjezili, je bil, ko so me fotografirali pri frizerju. Imam zelo kratko frizuro in se moram redno striči. Moja frizerka me je čakala ob devetih zvečer, ko je že zaprla salon za druge. Fotografi iz dnevnega časopisa so verjetno vedeli, kam hodim, in so že dalj časa čakali, da me ujamejo s teleobjektivom. Salon je imel steklena vrata in izložbo, fotografirali pa so vse faze striženja. Na koncu mi je frizerka dala ogledalo, da se pogledam, in ta fotografija je končala na naslovnici s komentarjem: Ko ljudje na Hrvaškem kopljejo po zabojnikih za smeti, premierka sedi pred ogledalom in se sprašuje: »Ogledalce, ogledalce na steni, povej, kdo je najlepši v Hrvaški tej!« Pa ukvarjali so se z mojimi broškami, oblekami, pa če sem se pojavila dvakrat v isti obleki … del medijev je bil res nepravičen. Nikoli prej nisem videla, da bi kakšnega premierja fotografirali pri frizerju, kjer se striže in brije, nisem prebrala nobene analize oblačenja kakega premierja, ki je prišel dvakrat v isti obleki ali imel isto kravato, ali komentarja, zakaj nosi prekratke nogavice, da se mu vidijo noge. Kateri koli »javni« moški. Morala sem se delati, da tega ne vidim in ne slišim.
Zdaj ste me spomnili, da smo podobno počeli tudi slovenski mediji premierki Bratuškovi. Ocenjevali smo njeno oblačenje, noge, frizuro …
Spomnim se, da so tudi v naših medijih hvalili njene dolge noge. To sicer rada sliši vsaka ženska, a fotografi so dobesedno ležali na tleh in čakali, da stopim iz avta. Pa sem jim rekla, da dokler ne bodo vstali, pač ne pridem ven. Le kaj so čakali, kaj so želeli videti? (smeh) Neko mojo broško so ocenili na 50.000 evrov, jaz pa sem zanjo plačala pet evrov, bila je čisto preprosta bižuterija iz Carigrada. A na javnost takšna napihnjena cena naredi vtis. To je tragikomično, da se moraš s tem sploh ukvarjati, to je ponižujoče. Namesto da bi govorili o krizi, deficitu, proračunu, deblokadi pogajanj … Zato sem to bolj ali manj ignorirala, me je pa zelo motilo.
So vam kdaj na kakšnem obisku v tujini dali vedeti, da ste »samo« ženska?
Ne, nikoli, in najbolj spoštljiva sta bila prav predsednika Obama in Cameron, pa sta predsednika velikih in močnih držav.
Danes bi se vam lahko zgodilo, da bi vas odrinil predsednik Trump, tako kot je odrinil črnogorskega premierja. (smeh)
Ne, ne bi se mi moglo zgoditi, ker se ne bi rinila v njegovo bližino. Postavila bi se na mesto, ki bi mi po protokolu pripadalo. Če bi me kdo odrinil, pa bi vseeno reagirala: »Kaj pa je? Saj je dovolj prostora za vse!« (smeh) Ne bi bila tiho.
Kaj vam ta dogodek pove?
Nič, to je samo še en nov kamenček v mozaiku, ki ga sestavlja Donald Trump. Pričakovano. Je ena najbolj posebnih, drugačnih osebnosti na političnem zemljevidu sveta. Malo moramo še počakati, da vidimo, kaj bo. Mislim, da še išče svojo politiko. A kot je rekla Merklova, se Evropska unija ne more več naslanjati na partnerstvo z ZDA, to pa vzbuja skrb.
Več v reviji Zarja št., 24. 13. 06. 2017
