Slovensko Marijino narodno svetišče na Brezjah bo na največji in najstarejši Marijin praznik množično obiskano, mi pa smo se tja odpravili nekaj dni pred velikim šmarnom. Tam sta nas pričakala najbolj znani Modrijan, Blaž Švab, ter gvardijan frančiškanskega samostana in rektor bazilike pater Robert Bahčič. Priložnost za umiritev, nežne misli in globlji pogovor – o veri, čudežih in tem, kaj je slovenskemu človeku zares pomembno.
Med »osamljenim« romarjem Švabom, ki se je na Brezjah pred Marijinim oltarjem pogosto ustavljal obnenavadnih (poznih) urah, in patrom Bahčičem se je prijateljstvo razvilo zelo spontano. Pater marsikoga prijazno pozdravi in ogovori, Blaž pa tudi ni med bolj zadržanimi in nekomunikativnimi. Tako je beseda dala besedo in od prvega srečanja jih je padlo že dosti.
Brezje ima tako kot v številnih slovenskih družinah tudi pri Švabovih posebno mesto. Družinska tradicija zapoveduje, da se gre vsaj enkrat na leto na Brezje, še posebno je bilo to v veselje Blaževi babici Mariji. Ta je z dedkom na Brezje iz »daljne« Dobrne odromala celo z motorjem. Ko se rodi otrok ali nastanejo težke življenjske preizkušnje, se v družini zagotovo kdo oglasi, češ zdaj gremo pa na Brezje. Tudi če kdo kupi nov avto, je prvo vprašanje v družini: ali si ga že peljal na Brezje? Tako se je ta romarski kraj zapisal globoko v srce tudi na odru zelo divjemu Blažu.
Blaž, ste v veri vzgojeni?
Blaž: Na neki način da, saj so me starši prijavili na verouk, vendar sem pozneje odnos do vere in duhovne dimenzije človekovega življenja raziskoval sam. V vero me niso silili, pobudo in začetne napotke pa so zagotovo dali starši. Sicer sem se pa o duhovni dimenziji že zelo zgodaj začel spraševati, sam sem hotel postati ministrant, potem sva to postala oba z bratom. Imel sem srečo, da smo v domačem kraju imeli zelo dobrega duhovnika, gospoda Janka Straška, ki je z mladimi rad in dobro delal. Tako smo se mladi okoli cerkve zelo radi družili, se igrali, zbirali, igrali nogomet. To je bil za nas domač in prijeten kraj. Če je prva izkušnja dobra, je toliko lažje.
Se vam kot mladostniku vera nikoli ni zdela larifari?
Blaž: Življenje te premetava sem ter tja in to je dobro, šele takrat se začneš o zadevah res spraševati. Vera ali Bog te najdeta sama. Temu ne moreš ubežati, se skriti; nič v življenju te ne more tako zapolniti, da ne bi tega iskal. Vsi iščemo odgovore na vprašanja, iščemo notranji mir. Najstniških odklonov pa nikoli nisem doživljal, niti »prave« pubertete, saj sem pri štirinajstih začel že delati in za to ni bilo časa. Razen tega, da sem včasih razmišljal drugače kot starši, kar pa je logično.Da bi rekel, da je Bog ali vera larifari? Ne. Pri odnosu do Boga pridejo krize in kup vprašanj, tudi stisk, ampak to je osebna pot, ki je normalna. Brezbrižnost, larifari – to pa sploh ne. S številnimi, bodisi vernimi ali nevernimi, imam zelo globoke odnose. Vedno sem se družil z ljudmi, ki gojijo tak lep, spoštljiv odnos, in ko se pogovarjam z njimi, občutim, da so v sebi zelo verni. Navsezadnje gre za ljubezen. In vera je ljubezen. Tudi pater Robert mi je, ko sva se prvič pogovarjala o stvarjenju sveta (vodilni vsebinski niti lanskoletne noči Modrijanov, op. a.), dejal, da je treba Staro zavezo brati skozi perspektivo ljubezni. To si bom za vedno zapomnil.
Ste bili kdaj zaradi izražanja vere napadeni? Zdi se mi, da imamo Slovenci zelo intimen odnos do vere. Kristjani imajo pri njenem izkazovanju pogosto tudi nelagoden občutek, denimo ob procesijah.
Pater: To je res. V zadnjih desetletjih so nas tako vzgajali, da je vera stvar intime in da spada v cerkev. To je še danes ostalo globoko v ljudeh. Pred drugo svetovno vojno tega ni bilo, bilo je veliko procesij – denimo kot prošnja za lepo vreme, dobro letino. Tudi pred neurjem so vedno zvonili – danes tega ne doživiš, če pa že, se ljudje vznemirjajo, češ, zakaj zvonimo. V Italiji, Avstriji, tudi Nemčiji ljudje vero bolj pokažejo – če bi šli v Rim ob prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi, bi bili priče eni najlepših procesij, kar jih obstaja. Španija ima procesij ogromno, cele tedne trajajo.
In jih promovirajo kot turistično privlačnost, kajne?
Pater: Tudi. V Latinski Ameriki sem doživel, da so bili ljudje ves teden prosti in so v Limo iz okoliških cerkva pripeljali vse Marijine kipce, jih vse nesli v stolnico, nato pa je iz nje krenila procesija s podobami, slovesnosti so trajale od jutra do večera. Vmes so plesali, molili, odšli na kosilo, se vrnili – kaj takega si je težko predstavljati, tega pri nas ni.
Blaž: Veliko vzgoje se dogaja nezavedno. Kot otrok ponotranjiš občutek, razpoloženje in se sploh ne zavedaš, kako ponotranjiš tudi sram ob javnem izražanju verovanja. Sam se tega dolgo nisem zavedal, vse dokler nisem začel delati na Inštitutu Antona Trstenjaka, kjer sem se o tem veliko pogovarjal tudi s Ksenijo in Jožetom Ramovšem. Ko sem mesec dni živel na jugu Anglije ter se družil z Brazilci in Venezuelci, sem med njimi začutil kar olajšanje. Govorjenje o tem je bilo med njimi tako zelo vsakdanje, da sem začutil izgubo dela bremena, olajšanje. Je pa res, da ko začneš o tem odkrito govoriti, povlečeš za sabo tudi okolico, prijatelje, znance … Počasi padejo tudi predsodki, ki se jih sprva sploh ne zavedaš.
Sem pa v intervjujih vedno javno povedal, da Modrijane spremlja blagoslov in da nas ima Bog rad. Mi kot ansambel tega nikoli nismo skrivali. Ne bi si oprostil, če bi vero živel samo za zaprtimi vrati in bi zamolčal ta del sebe, ki je zame tako zelo pomemben.
Vera mi je bila tudi največja opora v življenjskih krizah, preizkušnjah, ko je bilo najteže. Najglobljo vero pa sem vedno začutil ob veselju, radosti – takrat, ko je v meni zavelo najmočnejše navdušenje. Ali nad naravo, ki te lahko zelo globoko presune, pa nad glasbo, umetnostjo. Stvari, ki se te tako globoko dotaknejo, vedno segajo čez mejo našega zavedanja. To pa je že področje duhovnosti, in če imaš rad umetnost in glasbo, si veren. Tako občutim, tako to doživljam.
Več v reviji Zarja št.,33. 14. 08. 2017
