Njeno delo obsega mnogo področij – ministrstvo, ki ga vodi, obsega izobraževanje, znanost in šport. Ko sem se malo pozanimala o njej, so mi povedali, da je neverjetno, kako se pripravi na sestanke, kako obvlada vsa področja, ki spadajo »pod njo«, kako je natančna in jedrnata, hitra in učinkovita. Kapo dol torej. V tridesetih minutah, kolikor sva imeli na voljo za pogovor, mi je povedala več kot marsikdo v eni uri.
Kako ste se odločili, da kandidirate za predsednico?
Pobuda je prišla že pred nekaj časa. Ko sem jo slišala prvič, sem se morda res malo »ustrašila«, saj je predsednik najvišja avtoriteta v državi. A moja prva misel je bila, da sem počaščena, da me drugi vidijo v tej pomembni državniški vlogi. Odločitev ni bila preprosta, na koncu pa sta pretehtala odgovornost in pogum. Brez tega ni korakov naprej. Verjamem v Slovenijo, ki verjame vase, in tega ne pravim kar tako. Slovenija ima res vrsto odličnosti, ki jih mora samozavestno najprej pokazati sama sebi, potem pa še vsem drugim.
Se vam zdi predsedniška funkcija pomembna? Ne zgolj predstavniška?
Navzven se morda res marsikomu zdi, da je to bolj protokolarna vloga, ampak jaz je ne vidim tako. Vidim jo kot vlogo nekoga, ki ima močan glas in mora podati svoja videnja. Ki povezuje narod v stališčih in da se ta tudi slišijo. Da smo v tem odločni in da verjamemo vase. Zato nekdo mora sporočati vse to v družbo in za družbo. Treba je verjeti v našo vizijo razvoja, v prihodnost.
Rekli ste, da ste pogumni.
Tako pravijo tudi drugi. (smeh)
Si upate v nekaj stavkih oceniti delo predsednika Pahorja? Bi vi kaj naredili drugače kot on?
Vsakdo to vlogo opravlja po svoje. Predsednika Pahorja spoštujem, svojo vlogo opravlja na svoj način, po svojih najboljših močeh.
Kaj bi naredili drugače?
Sama vidim to vlogo vsebinsko še bolj osmišljeno, v smislu sporočanja glasu, stališč države, da se razvija in da je odgovorna do vsakega posameznika in do celote. Odločnejša in glasnejša bi bila, ko gre za ključne odločitve v državi. In jasnejša ob vprašanjih, ki delijo javnost.
Glede na forume vam je javnost zelo zamerila »dodatke na pripravljenost«. Kako boste opravili s tem? Za kandidate za predsednike so previsoke plače ali kaj podobnega dostikrat usodni.
Drži, prejemala sem ta sredstva, a sem jih tudi v celoti povrnila. Kot ministrica pa sem tudi sprožila postopke za preverjanje namenske porabe teh sredstev na univerzi. Sodišče je o tem že odločilo.
Kako ste uredili »učbeniško« afero?
Pravzaprav ni šlo za afero, temveč za kontinuirano iskanje rešitev na področju učbeniške politike. Ko sem prišla na to mesto, so mi vsi zagotavljali, da ni denarja za učbenike. Prosila sem deležnike, ravnatelje, založnike, predstavnike Zavoda za šolstvo ..., da sedemo skupaj in si povemo, kaj si vsak od nas želi v tej učbeniški politiki. Vsak ima svoj interes. Po usklajevanjih smo prišli do konsenza in izvedljivih rešitev. Zagotovili smo dovolj sredstev, da smo stabilizirali financiranje učbeniških skladov in da smo se lotili kakovosti učbeniške politike. Mislim, da smo prišli do razumnega modela, učbeniški skladi delujejo tako, kot smo začrtali.
Učitelji se vse bolj pritožujejo, da v šolah nimajo nobene moči več, starši se vse bolj vtikajo v učne procese, grozijo z odvetniki ...
Šola je postala odsev družbe kot celote. V šoli se stikajo vsa dogajanja, ki jih vsi doživljamo v družbi, bodisi otroci, mladi, starejši. Zato se čuti, da učitelji nimajo več tiste avtoritete, kot smo je bili vajeni pred leti. Učiteljem želimo prav zato pomagati, da dobijo nazaj svoj ugled in avtoriteto, z opolnomočenjem vseh kompetenc, ki so potrebne za ta sodobni čas, da bi se lahko uspešno soočili s pričakovanji vseh, otrok, staršev, pa tudi širše skupnosti. Delo učitelja danes je verjetno eno najbolj kompleksnih. Zato spodbujamo projekte, ki učiteljem pomagajo do potrebnih znanj, da se lahko soočijo z izzivi. Učiteljem zaupamo. Velikokrat iz tujine slišimo, da imamo dober, trden javni šolski sistem, in to moramo še krepiti. Brez dobrih učiteljev in trdnega zaupanja v njihovo delo to ni mogoče.
Celoten pogovor z ministrico si lahko preberete v 39. številki revije Zarja.
