Razredi so preveč natrpani, zato so otroci popadljivi

So se otroci v zadnjih letih res tako zelo spremenili, da potrebujemo priročnike, na šolah pa imajo vedno več dela? Ne, spremenil se je način vzgoje, pravi psihologinja Eva Hrovat Kuhar, ki redno odgovarja na vaša vprašanja tudi na zadnjih straneh naše revije. Zdaj pa je napisala praktični priročnik Izzivi sodobne vzgoje – s številnimi primeri iz svoje bogate prakse –, s katerim ne boste prišli v treh korakih do popolnega otroka, bo pa dobrodošla pomoč v negotovih trenutkih starševstva. Gre za zdravorazumski pogled, osnova katerega je, da uživamo z otroki. »Najpomembneje je, da otrokom omogočimo čustveno varnost, da lahko poženejo korenine, iz katerih bodo lahko črpali v kritičnih trenutkih – tega namesto staršev ne bo storil noben sistem.«

Že na začetku ste zavzdihnili, da imate na šolah vsako leto več dela in vedno težje generacije.

Včasih se počutim že malce staromodna, ker še vedno verjamem v meje in v to, da smo starši na svetu zato, da otroka nekako postavimo v kontekst, v katerem naj bi živel. Danes pa imajo starši izredno malo časa. Delovni dnevi so vedno daljši, starša se doma dobita šele sredi popoldneva ali še kasneje, vmes so še interesne dejavnosti in opažam, da kakovostnega časa za otroke res zmanjkuje. Vedno več staršev pridrvi na šolo kot hurikan, v smislu posredovati v dobro za otroka, a je to zelo slabo: samo zaščita in večinoma potuha. Da se razumemo, niso vsi taki, jih je pa preveč. Vedno več je takih staršev.

Ali nismo tega že dojeli, kakšnih šest let že poslušamo samo o tem?

Vedno huje je. Starši so popolni permisivci. Čeprav se je neko obdobje zdelo, da se je ta tok obrnil na drugo, pametno stran. Ne, vedno več je zaščite in vedno manj spraševanja: kaj pa mi doma, kaj pa naš otrok? Vedno pogosteje pride starš na šolo neposredno k meni, ker da se je v razredu zgodilo nekaj groznega. Ko jih vprašam, če so se že pogovorili z razredničarko, so izredno odklonilni: ne, ne maram, se ne bom! Hierarhija je čisto porušena. Najprej se je treba pogovoriti z otrokom, potem z razrednikom, najbolje skupaj z otrokom, da vsi slišijo vse plati resnice – ker nista samo dve. Nato sledijo skupni sestanki. Nikoli pa ni prava pot pogovor eden na enega, »špecanje« in postavljanje za svojega otroka. Starši branijo samo svojega otroka, preostalih 27 je pa krivih. V razredih je sedaj preveč otrok, vsaj na naši šoli so izredno natrpani. In kadar so razredi natrpani, so otroci popadljivi. Kakorkoli se obrnejo, se v nekoga zaletijo. Nimajo osebnega prostora. Normativ v razredu je 28 ali celo plus dva. Če se na primer med letom kdo priseli, se ne sme narediti novega razreda. Takšen normativ je zame nesprejemljiv, še posebej v prvih razredih je absurden.

Bi bili že štirje otroci manj občutno bolj sprejemljiv normativ? Je res taka razlika, če so v razredu štirje učenci manj?

Do dvajset otrok bi bilo idealno, ampak to je itak iluzija. Od 22 do 24 bi še bilo v redu, od tam naprej pa vsak otrok pomeni ne enega več, ampak kot bi jih v razred dobil še štiri. Ker je njihovih medsebojnih interakcij več, je več možnosti za konflikte, konec koncev pa tudi dihati ne morejo.

Kaj je po vašem mnenju eden največjih problemov na naših šolah?

Pomanjkanje časa pri starših. Ne moremo reči, ukvarjajte se z otrokom devet ur na dan, če so pa doma samo tri ure ali manj. Če bi lahko kaj spremenila, bi najraje spremenila ta divji življenjski tempo. Močno verjamem v skupni čas z otroki. Če starš vidi otroka samo pol ure ali tri četrt ure na dan, vmes mora narediti še kaj za šolo, povečerjati in iti spat – je to v resnici samo nega. Vidim, da gre dandanes pogosto samo za to – otroci so izredno lepo negovani, izredno spodbujani k interesnim dejavnostim, starši skrbijo za to, da se razvijajo na vseh področjih. Morda celo preveč, saj najmlajši šolarji nimajo kaj početi na štirih dejavnostih na teden, medtem pa starši pozabljajo na stik, da sedejo skupaj z otroki – brez tablic, računalnikov, telefona ali televizije. Pa četudi je ta zgolj kulisa v ozadju. V pomanjkanju aktivnega časa z otroki vidim največji problem. Starši ga ali nimajo ali pa si ga zaradi utrujenosti ne vzamejo. Pred kratkim mi je neka mama priznala, da se ob prihodu domov ne zmore posvetiti otroku. Potrebuje neko obdobje zase, zato sede za računalnik, otroku pa da tablico. »Vem, da je to narobe, ampak drugače ne zmorem,« je dejala.

Službe trajajo vsaj do 16. ali 17. in tega verjetno ne bomo mogli spremeniti. Lahko pa spremenimo to, da se ne pritaknemo sodobnih elektronskih »motilcev«, ko pridemo domov.

Tako je. In ne pogledamo na telefon vsakih nekaj minut, ali smo prejeli sporočilo. To res pogrešam pri starših dandanes. Opazujem družine, katerih člani imajo v rokah vsaj svojo napravo – vsi brskajo, vsi so zadovoljni, vsi imajo ljubi mir. Meni se zdi to grozljivo! Mislim, da bi si moral vsak starš zapisati opozorilo v telefon: pol ure časa na dan aktivno sedeti skupaj z otrokom, gledati si v oči, brati pravljico, se pogovarjati, čohljati … To je osnova za kasnejše pubertetne turbulence.

Več v Zarji, št. 43, 24. 10. 2017