Ljudje

Razhodi so krasna stvar

Alenka Sivka
15. 1. 2018, 23.59
Deli članek:

Mateja J. Potočnik
»Vedno grem na polno,« pravi Ana, »na vse ali nič.«

Ana je izjemno energična. Deluje in pripoveduje, kot da so ji vse stvari logične in razumljive. Pa je stara komaj 30 let. Ideja za knjigo jo je poklicala in ji kljuvala v glavi: to moraš napisati. In je. Na dušek. Večinoma iz svojih izkušenj. Izdala jo je na svoje stroške, sama jo tudi trži in prodaja. Ana je sicer asistentka na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in doktorica prava.

Diplomirala je kar na dveh fakultetah, na pravni in ekonomski, na prvi je tudi doktorirala. Nekako je imela preveč časa, ko je čakala, da bi prišla na vrsto za sodniško pripravništvo. In želela je dobiti štipendijo. Profesor na ekonomiji jo je povabil, ali bi želela predavati. Najprej je rekla, da to ni zanjo, stara je bila komaj 24 let, marsikateri študent je bil celo starejši od nje, bala se je, da ne bo znala vzpostaviti avtoritete. A ko je vpisala doktorat na pravu, se je odločila, da bo sprejela profesorjevo ponudbo, postala je asistentka na ekonomski fakulteti, prevzela je vaje. »Prvi hip sem vzpostavila red. Vedela sem, da moram to storiti takoj. Povedala sem jim, da govorjenja ne bom tolerirala; vsakogar bom poslala ven. Od njih sem zahtevala, da me vikajo, jaz pa njih. Ker mi je bilo vedno grozno na vajah, kjer so študenti 'čvekali' in niso spoštovali profesoric. Zato tega pri meni ne dovolim. In mi je uspelo.«

O navdušenju nad znanjem. Od kod mladi ženski toliko samozavesti, da predava starejšim od sebe in napiše knjigo o nesrečnih razmerjih? »Česar nisem vedela, sem preštudirala. Obožujem študij, rada izvem kaj novega, se učim. Moje življenje je bilo študij. Dokler se nisem razšla s fantom, s katerim sva bila skupaj sedem let. Potem sem ugotovila, da je življenje še vse kaj drugega, in sem začela tudi 'živeti'. Pri 27 letih.« (smeh) A Anin pretirani študij ni bil razlog za to, da sta se razšla, saj si je za fanta vzela čas, ne pa tudi za prijatelje in šport. Po razhodu se je tudi v vse drugo vrgla odločno in z vso energijo. »Vedno grem na polno,« se smeje, »na vse ali nič.«

Celoten članek si lahko preberete v 3. letošnji številki revije Zarja.