Ljudje

Na vrhu ni raja, ampak slepa ulica

Marija Šelek
6. 3. 2018, 06.30
Deli članek:

Poleg Tine Maze je 33-letni Tržičan edini slovenski športnik s tremi olimpijskimi medaljami. Tekmuje že osemnajst let in je nesporni talent, sam je priznal, da je tri kristalne globuse osvojil z nekakšno lahkoto. Le njegovo telo je pred dvema letoma začelo izražati nepokorščino. Zato je za tiste, ki se spominjajo njegovih besed o neznosnih bolečinah in kako mu krovna zveza ni hotela pomagati vsaj do diagnoze v tujini, z bronastim olimpijskim odličjem vstal od globoko pozabljenih. A sam ne bo pozabil, kako so ga v najtežjih trenutkih odvrgli kot smet, zato se z zadnjo kolajno ne bo nasmihal in fotografiral z vsakim, ki bo v tem videl korist.

Aleš Fevžer

Država s športnimi organizacijami na čelu tudi s šampioni z olimpijskimi odličji ne ravna bolje kot tisti lastniki podjetja, ki v zdravem delavcu vidijo korist, ko se poškoduje, pa ga po dolgotrajni bolniški odsotnosti še odpustijo. Iz ponosnega državljana lahko v samo nekaj mesecih postaneš zadnji revež na ulici. 

Potem ko je bil dve sezoni zaradi bolečin v ledvenem delu hrbtenice, ki jim slovenski zdravniki niso našli vzroka, odrezan od tekmovališč, je zasijal, ko je bilo to najpomembneje. Kako se je boril s počutjem in bolečinami, ve samo on. Naučil se je ločevati bolečino zaradi poškodbe od bolečine, ki jo sproža nezadovoljstvo nad odnosi, okoljem. Če je bil v mislih pozitiven, so bile tudi bolečine v hrbtenici manjše.

Zagotovo pa je nenehno razmišljal o prihodnosti, a poudarjal, da se ne bo poslovil na zeleni mizi, temveč na snegu. Da bi lahko to dosegel in celo prej znova splezal na vrh, je moral biti predvsem pameten. Za nas, nešportne smrtnike, je vztrajanje v športu ob tako neznosnih bolečinah nedoumljivo. »Nihče ne ve, kako je športnikom, ko nam vzameš dražljaj, ki smo ga prej nenehno čutili,« je povedal v intervjuju za Siolov spletni portal.

Deskanje je njegovo veselje, to počne iz ljubezni in to ga dela živega. Zaradi visoko postavljenih športnih ciljev se mu zdi vredno zjutraj sploh vstati iz postelje.

Vse je v glavi! Za marsikoga je bil zaradi samo petih nastopov na tekmah svetovnega pokala v dveh sezonah in pol tako rekoč odpisan. S 25. mesta na lestvici FIS je napadal iz ozadja. A v mislih nikakor ni bil na repu. »Tempo dela se je ves čas stopnjeval, v mislih sva z Jernejem Demšarjem imela samo olimpijske igre, zadnji treningi so že kazali na uspeh.« Čakal je na tekmo, a si kolajne ni upal naglas napovedati, verjel pa je vanjo. Ob tem, da ohrani svoje telo zdravo, ne še dodatno poškodovano, je pred sabo videl edini pomemben cilj. Tako inteligentnemu športniku, kot je Žan, je bilo jasno, da ne šteje vrhunskost čez sezono, ko pa na olimpijskih igrah odloča samo en dan. In tam že dolgo štejejo samo medalje.

Žan zna v ključnih trenutkih pokazati največ, in to je njegova odlika. Sistematično je gradil samozavest in zaupanje na prizorišču. »Mislim, da sem imel v glavi močno blokado. Bal sem se spustiti, kot bi se moral. Ko so bile na progi luknje, nisem želel voziti. Samozavest sem pridobil šele v zadnjih tednih,« je povedal novinarjem. Iz dneva v dan je spoznaval, koliko mu dopušča telo.  Povedal je, da je bilo treba glavo »nabildati do maksimuma«, da ne bo klonila pod bremenom velike tekme. Kako to narediš, je pa verjetno mojstrstvo, ki bi ga lahko po koncu tekmovalne kariere popisal v knjigi. Njegova glava je bila prav na olimpijski tekmi točno tam, kjer je treba.

Mojster, ki zna obrniti energijo. »Če je okoli mene pozitivno vzdušje in čim več ljudi verjame vame, se lahko tega nalezem tudi sam,« je povedal mojster, ki se je znal osredotočeno spustiti v tekmo tudi po spornem polfinalu, kjer je bil oškodovan. 

Več v Zarji, št. 10, 6. 3. 2018