Žalosti vas, da pri nas za gledališke predstave ni avdicij, kjer bi se lahko predstavili, pokazali, kaj znate. Ste potem več avdicij opravili v Parizu, ko ste najemali stanovanje?
Grozno. Človek ne more verjeti, dokler najemanja stanovanja ni sam doživel. Najprej si je treba pripraviti dosje – mapo z vsemi mogočimi potrdili: kaj študiraš, zakaj si v Parizu, potrdilo o narodnosti, vizum … Potrebuješ celo garanta, ki mora zaslužiti določeno vsoto.
Kot bi najemal posojilo za stanovanje?
Točno tako. V vrsto pred stanovanjem se postaviš že zjutraj in pred tabo običajno stoji že kakšnih 12 ljudi, in ko prideš na vrsto, pogledaš stanovanje, te nekaj na hitro vprašajo oziroma ti njih, in to traja zgolj pet minut, predaš dosje, hvala lepa, na svidenje, naslednji … Iščeš pa vsak dan, ogledaš si več stanovanj. Kot tuj študent brez stalnih dohodkov imaš zelo malo možnosti, da te lastniki stanovanja izberejo, jaz in moja sostanovalca (portugalska študenta) smo imeli to srečo, da smo naleteli na lastnika Portugalca, takoj so preklopili v portugalščino in se dogovorili za najem. (Gorka ponazori pozdravljanje med stanodajalci in njenima sostanovalcema v portugalščini.)
Lahko bi letos sporočali naše evrovizijske točke v Lizbono!
Ideja ni slaba! (smeh) Moja portugalščina je osnovna, nimam ne vem kakšnega besednega zaklada, vendar bi evrovizijske točke lahko mirno prebrala in se zraven celo še kaj pošalila.
Je komedija vaš žanr – se v njej najbolje počutite?
Presenetljivo ne. Med študijem mi je bila zelo blizu tragedija in zelo dobra sem bila v tem. To ni štos, to je res! Zelo sem jo rada študirala. Težka je, ima pa neko moč, pretiranost, in z užitkom sem se predala vlogi, se vživljala v močne občutke, kako je, ko so ti ubili brata, mamo, zastrupitve … Veličina tragedije me je vedno zelo privlačila. Imam pa tudi komedijo zelo rada.
Diplomirali ste na mednarodni igralski šoli Cours Florent v Parizu. So bili sprejemni kriteriji zelo zahtevni?
To, da so sprejemni izpiti trajali en teden, mi je bilo zelo všeč. Pod pritiskom običajno zakrknem, iz strahu in krča pa ne prihajajo najboljše stvari. Če moraš v zgolj eni uri pokazati, kaj znaš in zmoreš, je to strašen pritisk. Sprejemni izpit v Parizu pa je potekal kot enotedenska delavnica, kjer te lahko profesor res spozna, vidi, kako deluješ v skupini, bilo je tudi zelo veliko improvizacije. Najprej sem opravila francoski del izobraževanja, nato še program igranja v angleščini.
Lahko se torej ponudite tako na francoskem kot angleškem filmsko-gledališkem trgu?
Dobro govorim francosko, vendar se mi sliši, da francoščina ni moj materni jezik, čeprav mojega naglasa ne znajo točno umestiti. Zelo velikokrat so mi zato rekli, naj v slovanskem naglasu pretiravam, vendar si s tem omejen zgolj na določen tip vlog. Dejansko ne bi mogla nikoli igrati Francozinje.
Zanimivo, kako so Francozi fascinirani nad Slovani.
Blazno jih imajo radi! Ne vem, od kod to izvira, ampak velikokrat sem slišala: ta vaša slovanska duša! Ne vem, zakaj so prepričani, da imamo mi tragedijo, žalost in globino v sebi – nežnost in moč obenem. Obenem te zaradi tega, ker menijo, da si bil del vojne, malo vzamejo pod svoje okrilje. Francozi imajo zagotovo nekaj s slovansko dušo.
Kaj so vas naučili Francozi? Kaj bi se od njih lahko naučili mi?
Ogromno! Sploh ne vem, kje naj začnem. Najprej so me naučili zavedanja o tem, kakšno bogastvo je jezik. Kako je treba biti ponosen na svojega, na to, da se znaš izražati, na pomen besednega zaklada, da znaš razpravljati. Neverjetno zavedanje moči jezika imajo! In to nam zelo manjka! Pomembno je brati, diskutirati, se poglabljati v stvari, paziti na izreko, na bogatenje jezika in s tem pogovorov – Francozi so mojstri tega, in to se kaže v pogovorih v baru, na televiziji. Znajo obračati besede.
Več v Zarji, št. 20, 15. 5. 2018
