Ljudje

Primož Peterka: Krvavi davek na prevcomanijo

Andreja Comino
22. 5. 2018, 07.15
Deli članek:

39-letni Primož Peterka je še vedno najuspešnejši slovenski smučarski skakalec vseh časov. Doživljal je številne vzpone in padce, ti so bili tudi medijsko zelo odmevni, zadnja leta pa ostaja povezan s skoki kot pomočnik trenerja ženske smučarske reprezentance.

Mateja J. Potočnik
Renata, Primož, Maj, Gaja in Stela so zelo navezani drug na drugega.

Vendar vsi njegovi pretresi niso bili nič v primerjavi s tem, pravi, kar se je pred dobrim letom in pol zgodilo njegovi najmlajši hčerki Steli, ki tako kot njena tri leta starejša sestra Gaja stopa po očetovi športni poti. Zaradi napake trenerja se je na skakalnici zgodila huda nesreča, v njej je takrat osemletna Stela ostala brez štirih stalnih zob. Primož in njegova žena Renata sta bila dolgo tiho, stvari sta želela rešiti z dogovorom, a ker se v klubu SK Triglav Kranj ni nič premaknilo niti niso izboljšali pogojev za varnost otrok, sta svojo zgodbo zaupala javnosti. »Želiva, da se kaj takšnega ne primeri več nobenemu otroku ne staršu,« sta složna.

Življenje družine Peterka je bilo od nekdaj drugačno zaradi Primoževega športa. Ko sta se z Renato v srednji šoli zaljubila, sta bila oba na vrhuncu svojih karier. On športnik, ki se je v sezoni 1995/96, pri komaj šestnajstih letih, kar dvakrat povzpel na najvišjo stopničko zmagovalnega odra. V naslednjih letih je drugo za drugo nizal zmage in bil tako rekoč neulovljiv za tekmece. Živel je sanjsko življenje, saj je imel ob sebi temnolaso Renato, takrat kraljico Slovenije, iskano manekenko in fotomodel. »Bilo je res pestro. Čez zimo me tako rekoč ni bilo doma, po koncu sezone pa sem moral narediti za šolo vse, kar sem zamudil čez leto. Nekaj časa sem si vzel edino za Renato,« se ta nekoč precej drzni mladenič odzove na omembo, da sta z Renato veljala za zlati par. »Tisto so bili čisto drugi časi. Bila sva mlada, neizkušena in premalo zrela, vržena v svet športa, biznisa, medijev in pričakovanj množic.« Pravi, da se je od njegovih tekmovalnih časov šport precej spremenil. Zdaj se vse dogaja na zelo visoki profesionalni ravni. Tudi medijev, sploh pa družabnih omrežij je veliko več kot nekoč. A športniki se morajo prilagoditi. V igri je veliko denarja. »Zdi se mi, da ni več tistega pravega šarma. Mi smo se veliko družili, tako s tujci kot domačimi skakalci. Z nekaterimi smo še vedno v stiku, vidimo se vsaj enkrat na leto. Fino jih je srečati, sploh tiste, ki živijo v državah bliže Planici,« pravi Primož. Včasih je bil šport šport, zdaj pa je biznis. »Mi smo se učili skupaj. Sčasoma se naučiš vsega, od obnašanja do ponujanja samega sebe. Ko pa postane šport biznis, imajo glavno besedo sponzorji. Vem, da se nisem vedno najbolje vedel, toda pri 16 letih se ne znaš do gospoda vesti kot zdaj, ko sem star 39 let,« iskreno priznava. Postal je precej bolj takten in bolje premisli vsako besedo, predvsem pa se precej redko pojavlja v javnosti. Zato so njegove besede o tem, kar se je v zadnjem času dogajalo njegovi najmlajši hčerki Steli, toliko tehtnejše.

Primož je bil kar nekajkrat v mavcu zaradi različnih »podvigov«, natančneje, imel je kar trinajst zlomov, a je to zanj v primerjavi s tem, kar se je zgodilo Steli, mačji kašelj. Prevcomanija je terjala davek na najhujši možni način. Po uspehih bratov Prevc so smučarski skoki postali prava modna muha in klubi sploh ne morejo več ustreči vsem, ki bi jih želeli trenirati. Trenerjev je premalo, preobremenjeni so, in zgodi se, kar se je zgodilo Steli.

Usodna nesreča. 27. septembra pred dvema letoma je šla na trening kot običajno. Takrat osemletno dekletce se ga je zelo veselilo. »Rada hodim na treninge, saj se dobro zabavamo. Najprej se ogrejemo, naredimo atletsko abecedo, nato pa se preoblečemo v kombinezone in gremo skakat. Skakala sem s 15- in 20-metrske skakalnice,« ponosno pove deklica. Trenerjeva naloga pa je vse budno spremljati in dovoliti skok naslednjemu otroku šele, ko je prvi pristal na tleh in se umaknil. V trenutku nepazljivosti je bila Stela še na dnu skakalnice, ko je že skočil naslednji otrok. Pristal je, pobral smuči in zamahnil z njimi neposredno proti Stelinemu obrazu. »Videla sem, da se bo nekaj zgodilo, in sem se sklonila. Kdo ve, kaj bi bilo, če se ne bi. S smučmi me je zadel v usta. V trenutku je bilo naokoli vse krvavo, v roke pa mi je padel zob. Bolelo je kot hudič,« pripoveduje deklica. Trener je ukrepal in jo takoj odpeljal v Kranj k zdravniku, tam pa so jih napotili k dežurnemu zdravniku v Zdravstveni dom Ljubljana na Metelkovi. Poklicali so še Renato, ki zadnja tri leta dela v trgovini, in ji povedali, da se je hči malo poškodovala. »Trenerja sem prosila, naj ostane z njo, saj nisem mogla zapreti trgovine, obenem pa klicala še šefinjo, ali lahko vseeno to storim prej. Obvestila sem še Primoža, in ta se je nemudoma napotil v Ljubljano. Ob prihodu me je skoraj kap: ko sem na stopnicah videla čisto sesutega Primoža, ki ima res visok prag tolerance, sem videla, da je zadeva resna. Stela je bila čisto krvava in prestrašena, vsi pa nismo vedeli, kako hude so poškodbe. Še zdravnica nas je čudno gledala, češ, kaj smo delali z otrokom. Nadaljnji pregledi so pokazali hudo statistiko: punca je ostala brez štirih stalnih zob, enega ima počenega. Naslednji dan smo jo peljali k njenemu zobozdravniku, ta je ugotovil še zlomljene dlesni in počene korenine. To je bil šele začetek dobro leto trajajoče kalvarije pri zobozdravniku, ko nismo vedeli, kako bodo uspeli naši najmlajši rešiti, kar se rešiti da,« pripoveduje Renata.

Skozi mesece so Steli namestili plastične implantante, vse v ustih se ji je gnojilo, kirurško so ji zdravili živce, ena korenina ji je odmrla. Renata je že zdavnaj nehala šteti, kolikokrat sta s Stelo obiskali zobozdravnika. Tako kot vsaka mama bo tudi ona storila vse, da bo najmlajša spet imela zobe. Obenem pa je Renata začela raziskovati, kako je sploh lahko prišlo do takšne nesreče. »Ko sem začenjal jaz, je bilo bolje poskrbljeno za varnost, predvsem pa ni treniralo toliko otrok. Nas je bilo največ sedem, osem. Saj se je kaj zgodilo, vendar večino zunaj skakalnice, po telovadnicah, a to so bile majhne stvari. Pa tudi trenerji niso imeli na enem treningu toliko otrok, kot jih imajo zdaj,« pravi Primož, ki je Renati stal ob strani, ko se je poskušala dokopati do resnice.

Krvavi davek prevcomanije. »Šele po pogovorih s starši in otroki, ki so bili tisti dan na treningu, sem izvedela, kaj se je dogajalo. Obrnila sem se tudi na klub, vendar se niso odzvali, kot bi se morali. Ves čas jih prosim, ali se lahko dogovorimo, kako bomo zadevo rešili. Ne nazadnje so oni odgovorni za varnost otrok med treningom. Kasneje sem izvedela, da skakalnica nima zavarovanja. To raziskujem še zdaj. Odgovornost prelagajo drug na drugega – klub na občino in nazaj, vmes pa stvari potihnejo in nihče ne prevzame odgovornosti, prav tako nimam sogovornika, s katerim bi se lahko dogovorila, kako bi pomagali otroku. Najbolj pa me je razjezilo, ko so nam čez nekaj dni v klubu v roke potisnili papir, naj podpišemo, da oni niso za nič odgovorni! V njem so zapisali, da se strinjamo, da starši nosimo odgovornost za karkoli se zgodi na skakalnici. Dokler starši niso podpisali, otroci niso smeli trenirati. Edina stvar, ki so mi jo ponudili, je pet evrov odškodnine za vsak Stelin dan, ko ni bila na treningu. S tem se nisem mogla strinjati,« se huduje.

Stela je v tem času velikokrat sedla na zobozdravniški stol. Za zdaj so ji poškodbe pozdravili, kot so jih pač lahko. Deklica raste iz dneva v dan, zdravniki pa priznavajo, da bodo sproti videli, kaj bo še treba storiti. »Hudo nama je, da sva morala javno spregovoriti o zadevi, ki bi si zaslužila, da se reši tam, kjer se je zgodila. Najini hčerki se v klubu dobro počutita, radi trenirata, pa tudi zelo sta pridni. Pa to ne govorim zato, ker sta moji, temveč ker sem v vseh teh letih, kar sem v skokih, videl že veliko stvari. Ta zgodba je opozorilo drugim, da se hitro pripetijo nezgode, problem je le, kako se jih rešuje. Midva ne bi nič rekla, če bi imeli v klubu človeški pristop, pa tudi zgodbe ne bi dala v javnost. Vendar ko se s predsednikom kluba pogovarjaš in pogovarjaš, ne moreš se pa nič dogovoriti, to ni v redu,« pravita zakonca Peterka. Šele po hčerkini nesreči sta spoznala, kakšna zavarovanja vse je treba imeti in da se moraš, preden otroka vpišeš v klub, za to sam pozanimati. Resda zavarovalnice nerade zavarujejo rizične športnike, toda vedno se da nekaj urediti. Na srečo v stiski nista ostala prepuščena sama sebi. Na Smučarski zvezi Slovenije so se odločili, da jima bodo pomagali. Trenutno najbolj s pravnimi nasveti, nato pa bodo videli.

Več v Zarji št. 21, 22. 5. 2018.