Ljudje

Če delaš stvari s srcem, zagotavljam, da ti bo uspelo

Alenka Sivka
19. 6. 2018, 23.59
Deli članek:

Primož Dolničar, prvi in edini slovenski kuhar na 24 Kitchen

Mateja J. Potočnik
Primož Dolničar, prvi in edini slovenski kuhar na 24 Kitchen.

Prav lepo je gledati oddajo V kuhinji s Primožem na kanalu 24 Kitchen brez slovenskih podnapisov, saj jih ne potrebuje. Oddajo lepo po slovensko vodi naše gore list, Primož Dolničar, svoje kuharske umetnine kuha v svoji, z lastno mizarsko roko izdelani kuhinji v svoji hiši v Šentvidu pri Ljubljani, ki jo dokupuje po delih. Primož je vešč še marsičesa: fotografiranja, snemanja s kamero, režije, pisanja, risanja ... in prav v vsaki stvari uživa, jo preučuje, se izboljšuje. Pravi užitek je poslušati njegove pestre zgodbe. Za 24 Kitchen si je že izmislil novo serijo oddaj: s kombijem bo potoval po državah nekdanje Jugoslavije in preučeval peko na žaru.

 Petek, 13., ob 13.uri. Primoža so ob rojstvu sprejele same trinajstice. Čeprav ni vraževeren, jih z veseljem naniza. »Rodil sem se 13. julija 1973, bil je petek, v sobi številka 13 ob 13. uri in 31 minut. Mislili so, da bom punčka, zato niso imeli pripravljenega imena, oče me je šele čez dva meseca vpisal v državljansko knjigo, in to pod zaporedno številko 13.000. Takrat se je začelo,« se smeje Primož. Vprašam ga, kako lahko obvlada toliko stvari: mizarstvo, fotografijo, režijo, scenografijo, kuharijo ... »Pri meni se vse prepleta. Zadnjič sem gledal stare fotografije ... Na srednji šoli sem bil športnik, hkrati pa sem se ukvarjal z umetnostjo. Že v gimnaziji sem izdal pesniško zbirko in začel fotografirati. Ves čas pa sem delal z rokami v domači delavnici. Zaradi nesrečne ljubezni sem šel študirat filozofijo. Razmišljal sem tudi o mikrobiologiji, a je bila filozofija bolj romantična. Med študijem sem začel plesati v fizičnem teatru gledališča Glej – Tomaž Štrucl me je našel v diskoteki. V tem gledališču sem začel delati scenografije, fotografiral sem predstave za časopise, tako da so se vse moje ljubezni lepo prepletle. S fotografije sem prešel na kamero, na žive slike, začel snemati videospote, nato televizijske oddaje, v Zagrebu sem imel oddaje o interjerju, v vsaki oddaji sem opremil eno sobo. To je bilo pred 15 leti in v tistem času sem se domislil, da bi imel svojo kuharsko oddajo. Oddaja je bila najprej zamišljena kot zabavna, kot da malo kradem po vrtovih, nato me preganja dvojnik, oddajo so predvajali v oddaji Tistega lepega popoldneva ... Potem sem odprl tudi svojo gostilnico, imenovano Izložba. Zdaj pa imam v hiši, kjer smo zdajle, svoj kulinarični studio, spodaj pa mizarsko delavnico. In z veseljem počnem ti dve stvari, kuham in mizarim.«

Po izobrazbi nisem nič od tega, kar počnem. Primož ni kuhar po izobrazbi, niti mizar ali fotograf, še manj snemalec. »Vsega, kar me je zanimalo, sem se priučil in ni nujno, da sem zaradi tega manj vreden. V to sem vložil ogromno časa in energije, najbrž več kot kdo, ki je hodil v šole. Sem pa obiskoval razne kuharske tečaje; največ sem se naučil, ko sem imel svojo gostilno. Učil sem se tudi od fantov, zaposlenih v njej. V kuharstvu je tako, da se naučiš osnov, potem pa je veliko stvar improvizacije, ustvarjalnosti.« Kako je prišel s svojo oddajo na 24 Kitchen? »Poslal sem jim svojo kuharsko oddajo Iz vrta na mizo, ki so jo predvajali na RTV Slovenija, in jim je bila všeč, odkupili so celo sezono.« Primož je torej iz konjička naredil posel. Kako mu je to uspelo? »Če imaš nekaj res rad in temu posvečaš svoj čas, če trdo delaš, rezultati pridejo. In če delaš stvari s srcem, zagotavljam, da ti bo uspelo. Čisto preprosto.«

Posebne vrste mizar. Rokodelec. Primož seveda ni čisto navaden mizar, to bi bilo preveč preprosto. Človek, ki pride k njemu, mora vedeti, da bo Primož naredil stvari malo po svoje, s privoljenjem naročnika seveda. Pokaže mi lebdečo posteljo, ki jo je naredil v veselje naročnice, pa valovite knjižne police, ki pravkar nastajajo. Z rdečimi udobnimi stoli – in vsem, kar spada zraven – je opremil japonsko restavracijo v Ljubljani, pa z umivalniki iz afriškega lesa, ki so še vedno videti kot novi, hotel v Trebnjem. »Očitno sem podedoval dedkove gene, čeprav je umrl, ko sem bil čisto majhen. Moj oče je bil mizarski vajenec, a se je zastrupil s topili in je potem počel druge stvari. V garaži sem imel majhno delavnico, v njej sem začel izdelovati scene za gledališče, nato za televizijsko oddajo, potem sem dobil dosti naročil za opremo stanovanj, zato sem začel hoditi okrog mizarjev in sem se od njih ogromno naučil. Naučili so me obrti in tehnologije, jaz pa njih ustvarjalnosti. In smo šli z roko v roki. Da, jaz delam z rokami, ne s stroji! Pri mojih izdelkih se vidi, da so narejeni z roko.«

Celotno Primoževo zgodbo si lahko preberete v 25. številki revije Zarja (19.6.2018).