Zadie Smith je povedala, da je pisanje romana trpka izkušnja – med pisanjem da čuti negotovost in sram ob razgaljanju.

Odvisno, o katerem delu pisanja govorimo. Pišem zato, ker je to nekaj samo po sebi osrečujočega, nagrajujoče pa je tudi poskušanje izraziti občutke, ki so zahtevni za razumevanje, pa tudi ne veš točno, kaj bi z njimi. Urednikovanje in ko drugi ljudje pregledujejo tvoje delo, to, kar si zakrivil v tišini noči, pa je trpka izkušnja. Je nekako kot moralni maček – kot bi se človek zabaval, nato pa po nekaj kozarcih vina ugotovil, da je povedal o sebi tudi tiste stvari, ki jih je v resnici hotel zadržati zase.

Nekateri pravijo, da so med pisanjem v svojem svetu, drugi ga opisujejo kot trdo delo: načrtovanje, raziskovanje, dolge ure v knjižnicah …

Je malo obojega. Ta roman ni osredotočen na to, da bi rad bil zgodovinski, je pa napisan na zgodovinski podlagi, ki je bila znotraj mojega akademskega dela dobro raziskana. Posvetila sem se veliko virom in preživela kar nekaj časa v knjižnici, ampak to počnem poklicno in to počnem rada. Gre za neoliberalno zanko: ali je delo, ki ga radi opravljamo, sploh delo? Seveda je!

Pisanje, ki se zgodi po raziskovalnem delu, pa je tudi veselje, čista igra. Osebno bi se počutila, kot da se mi godi krivica, če bi se morala odločiti, ali je pisanje delo ali užitek – zame je oboje.

Začeli ste kot pesnica. Zanimivo, kot najstnica sploh niste marali poezije!

Kot najstnik imaš že zaradi prisile šolskega sistema svojevrsten odnos s književnostjo. Podarijo ti (v resnici mislimo vsilijo) izgotovljene reči nekih velikih mož in zaukažejo, da jih cenimo. S takim odnosom težko kogarkoli prepričaš, da bi imel do nečesa pristno ljubezen.

Pravite, da smo Slovenci narod pesnikov, ki pa bolj malo beremo. Slovenija naj bi imela največ objavljene poezije na leto na svetu?

Mislim, da je to res. Trenutno ne razpolagam z nobeno statistiko, ampak pri nas obstaja avtorski narcisizem – tudi zato, ker je pri nas relativno lahko objavljati; vsem je v interesu izdati svojo knjigo, nato preberejo svojo in še kakšno od svojega prijatelja in konec. V ZDA mi je zelo všeč, da se literarna scena zelo podpira – ljudje knjige na veliko kupujejo, hodijo na literarne večere. Obstaja občutek skupnosti, ki ga na ta način pri nas ne zaznavam. 

Imamo pač zelo dober sistem javnih knjižnic …

Ne bi rada nič rekla proti javnim knjižnicam, ker so res krasne, je pa zanimivo vprašanje, zakaj je kultura kupovanja knjig tako zelo nizka.

Kako pa je s sistemom javnih knjižnic v ZDA, kjer študirate?

Slabo. Slovenija je, ne glede na to, kako smo nervozni zaradi izginjanja socialne varnosti, še vedno ohranila veliko mehanizmov skupnega dobrega. Sem spadajo tudi javne knjižnice, zaradi česar smo lahko samo veseli. ZDA kot kronana glava svetovnega kapitalizma vsega tega pač nima. To škodi ravno socialno najšibkejšim. V Sloveniji pa bi lahko tisti, ki ne spadamo ravno med socialno najšibkejše, včasih vendarle malce več investirali v skupnost, ki ji sami pripadamo.

Več v Zarji, št. 31, 31. 7. 2018