Saša je ženska, ki te osvoji v trenutku. S svojim širokim nasmehom, s prodornimi očmi, ki ti ne dovolijo pobega, z mislimi, ki so jasne, čiste, iskrene, glasne. K njej hodijo ljudje po poslovne nasvete, po pomoč, tudi za odganjanje in premagovanje strahu pred javnimi nastopi. Saša se spreminja, raste, izobražuje, vsako leto so njeni cilji drugačni, novi, izboljšani. Pred desetimi leti je bila drugačna, kot je danes. Pred kratkim je obiskala seminar Jacka Canfielda, avtorja serije knjig z naslovom Kurja juhica, in se tudi pri njem naučila marsičesa novega.
Saša, kako ste prišli do Jacka Canfielda, od kod ga poznate, zakaj ste šli k njemu?
Poznala sem ga po njegovih knjigah Kurja juhica, mislim, da sta jo imela še moja starša. Ko sem se začela več ukvarjati z osebnim napredkom, sem naletela nanj, na njegove druge knjige, posebej me je pritegnila knjiga The success principles (Pravila uspeha, op.a.), in izvedela sem, da ima program, ki je namenjen trenerjem teh veščin. Ugotovila sem, da veliko dela s skupinami in podjetji, po osnovnem poklicu je pedagog, posega pa tudi na duhovno področje. Mene zanima materialni svet v povezavi z duhovnimi principi, zato se mi je zdel idealna kombinacija obojega. Nastopil je tudi v filmu The secret. Ugotovila sem, da mi ustreza njegov način podajanja stvari. Na internetu sem pred dvema letoma naredila prvo licenco pri njem, tako da sem že trenerka »success principles«, poti do uspeha.
Avgusta letos pa ste šli k njemu na »živi« trening, ne na spletu, kako ste se odločili za to?
Država je razpisala sredstva za zaposlene nad 45 let, pa sem se prijavila na razpis, ker so ta njegova predavanja kar draga, 4000 dolarjev za teden dni. Takoj, brez pomišljanja, sem se prijavila. A denarja potem nisem dobila, saj je razpis veljal samo za izobraževanje znotraj EU. Tako sem si pač plačala sama in izkazalo se je, da če si nekaj močno želiš, se vedno najde pot. Na izobraževanju sem ugotovila, da že delam po Jackovih principih, zdaj pa širim ta znanja po podjetjih, z delavnicami … Je pa vedno zanimivo videti mojstra v živo. Res je bilo zelo prijetno na tej njegovi delavnici z naslovom Breakthrough to success (Prodor do uspeha, op. a.). Zgodilo se mi je tudi, da so ljudje kar prihajali k meni in me spraševali, ali bi bila njihova mentorica. Tako sem ugotovila, da ljudje prihajajo k meni po vsem svetu, ne le v Sloveniji, ker sem pač prepoznavna. Začutimo se na drugih ravneh.
Kaj ste se naučili na seminarju?
Všeč mi je bilo, da ni bilo samo teorije, ampak smo delali veliko vaj, tudi s telesom, čutili premike, žalost ..., konkretne stvari.
Tri stvari, ki ste se jih naučili?
Jack zagovarja popolno iskrenost in odgovornost do tega, kar počneš. Sogovorniku smo morali povedati, kaj skrivamo pred drugimi. Jaz sem rekla, da skrivam to, da včasih na delavnici ne razumem popolnoma vsega, sploh kadar kdo hitro govori v angleščini, in takrat se naredim, da sem razumela. S to vajo smo spoznavali, da so vse stvari, ki jih skrivamo, kamen okrog vratu. Moj sogovornik, Indijec, je skrival pred starši in dekletom, da je imel prej že tri punce, ker je to pri njih prepovedano. Njegova stiska je bila ogromna. Takšne stvari nam kradejo misli, energijo, vplivajo na samopodobo, ne moremo biti uspešni. Jaz sem sicer zelo iskrena in poštena, a bi bila rada še bolj, ker to pomeni biti svoboden. Moraš si upati.
Druga stvar.
Mišični testi: kadar lažemo, kadar ne govorimo notranje resnice, je naš mišični tonus ohlapen. Kadar govorimo resnico, pa je čvrst, napet. Kadar zveš slabo novico, klecneš, zamajejo se ti tla pod nogami. Kadar si v dobri koži, pa si pokončen kot hrast. Če si s prstom potrkaš po čelu, češ, kakšen bedak si, si s tem ošibiš vse telo. Če pa se potrkaš po prsih, ti to mišični tonus učvrsti. Vse te metode sem preizkusila doma na otrocih in delujejo. Tudi pri sebi. Če si rečem, da sem neumna, se kar skrčim, ker to ni moja notranja resnica. Če si nekaj želiš, se lahko naučiš vsega, samo nekaj moraš narediti za to. Naše misli vplivajo na naše telo. Zato lahko s kontrolo misli vplivamo na stanje telesa. Tudi drža telesa je zelo pomembna. Držati se moramo pokonci, vzdigniti glavo.
Kaj ste še počeli pri Jacku?
Zelo veliko smo se objemali. Vedno bolj spoznavam, da je pomembno tudi, kako se objamemo: tako, da gre srce na srce. Da se nagneš desno od človeka. Da se stisneš, za trenutek zadržiš objem, da se začutiš. Ko smo se objemali, v čisti tišini, se pogledali v oči, je mnogo ljudi začelo jokati. Spoznala sem, kako podhranjeni smo ljudje, kako potrebujemo pozornost, dotik, kako pomembno je to in kako premalo se objemamo. Dotik, objem poviša energijo v tvojem telesu. Zadnji dan, ko smo reflektirali celoten seminar, je mnogo moških reklo, kako neumna se jim je sprva zdela ta vaja, a so ugotovili, da se jih je ta prisotnost nekoga, pozornost, zelo dotaknila. Razmišljam o tem, kako smo tehnološko napredovali, živimo kakovostno, a hkrati je na svetu toliko nesrečnih ljudi, kot jih še ni bilo. Napredovala je tehnologija, čustveno, duhovno pa smo zaostali.
Je kazanje čustev zaželeno?
Seveda je, na zrel način. V poslovnem svetu se nekateri še vedno držijo pravila, da se naj ne bi smejali, biti moraš resen, kot so bančniki na primer, če želiš ohranjati kredibilnost. A to človeka ne dela celostno zadovoljnega, srečnega, mi pa smo celostna bitja. V službo prinesemo del zasebnega življenja, svoje zdravje, želje, vse, ne moremo tega ločevati. Če hočeš biti uspešen, to ne pomeni samo, da imaš veliko denarja, ampak da si srečen in zadovoljen tudi doma, da imaš prijatelje, da si na vseh področjih uravnotežen. Tudi zame uspeh pomeni to, da se dobro počutim kot mama, partnerka, prijateljica, kot poslovna ženska, hčerka, sestra, da sem zdrava, telovadim ...
Nadaljevanje pogovora s Sašo Einsiedler si lahko preberete v 37. številki revije Zarja (11.9.2018).
