Okoli Jana Plestenjaka se spletajo številne zgodbe in oboževalci ga pogosto postavljajo na piedestal, a glasbenik pravi, da je vse to samo mit, iluzija. Jan na odru je isti Jan, ki je že naslednji dan na kavču popolnoma sam. Običajen človek s svojimi strastmi in napakami. »Nisem Superman.« Privlačen moški, ki v nasprotju z mnogimi v današnjem času v sebi ni izgubil zvedavega dečka, ki ne neha spraševati in se noče obdati z zidovi, da bi se obvaroval pred ranljivostjo. Iz globokih doživljanj nastajajo najlepše stvari!
Tekst: Katja Božič
Prav s slednjim sva začela pogovor. »Ljudje imamo največje probleme, ker nas ima razum na verigi. Vse je odvisno od tega, ali smo ga sposobni izklapljati. Kadar nekaj intenzivno doživljaš, ne glede na to, ali je to najbanalnejša zafrkancija v družbi prijateljev, ljubezen ali žalost, si globoko v sebi razrvan, imaš razrvano dušo, to je pogoj, da lahko spet narediš nekaj novega in da spet, recimo kot v mojem primeru, prepričljivo zapoješ pesem.«
Znan hrvaški glasbenik je nekoč rekel, da mora v ljubezni malo trpeti, da lahko napiše dobre ljubezenske pesmi.
Normalen je stavek, ki ga rad uporabim – je malo oster, ampak se ga ne sramujem: Če človek živi s tremi kondomi čez dušo, ne more narediti nobenih premikov.
Premik kot recimo koncert v Stožicah, do katerih imajo slovenski glasbeniki veliko spoštovanje? Spomnim se vaših dvomov iz preteklosti, ko ste bili zaskrbljeni, ali bo dvorana polna.
Tu ni bilo takega dvoma, ker je pet organizatorjev hotelo delati z mano koncert v Stožicah. Če toliko ljudi verjame v to, je že nekaj na tem. Strah je bil odveč, saj smo imeli že dva meseca pred koncertom razprodano do rdečega ringa. Prepričan sem, da bomo imeli poln tudi ta del, tako da je zame to velik kompliment! Strah me je edino, da ne bi zbolel, da ne bi bil ob glas, torej da ne bi bil najboljši. To je edini strah, ki pa ni tako majhen, ker je veliko v igri. Vendar je tako – bolj ko paziš, slabše je. Treba je samo zaupati.
Uspešni ste, dobro živite, imate veliko oboževalcev in oboževalk, a vse to terja tudi veliko odgovornost. Veliki projekti so velik pritisk, napor. Je tudi to vzrok, da ste v določenem trenutku posegli – kot smo lahko brali – po antidepresivih?
Moje življenje je zadnjih 25 let tako intenzivno, da moraš za to pač plačati določene davke. Telo ti začne nekaj sporočati – ali je to anksioznost, bolečine v mišicah, skratka stvari, ki jih prej ni bilo. Pri meni ni bil problem, da ne bi imel volje. Jaz imam vedno voljo in moč. Pri meni se je začelo dogajati telesno – od bolečin v mišicah do nespečnosti, zgodilo se je tudi, da sem imel tri mesece vročino. Ker je bilo veliko takih šokov, avtonomno živčevje možganom nenehno pošilja signale pripravljenosti za napad, tudi kadar za to ni razloga, zato moraš to pač regulirati. To lahko narediš tako, da vse ugasneš in greš za štiri leta živet v hribe – kar je zame nemogoče, ker je treba živeti in preživeti, ali pa ti mora v nekem trenutku pomagati kemija, in jaz pred tem nimam nobenih predsodkov. To je normalno.
Kako pa ste ugotovili, da so bolečine psihosomatskega izvora?
Tako se je izkazalo po vseh pregledih, ki so pokazali, da je vse v redu. Najprej sem se pa seveda ustrašil.
Kdaj se vam je to začelo dogajati?
Oh, tega je že kar nekaj let. To so te moderne bolezni. Prehiter življenjski tempo imamo, preveč se sekiramo za stvari, ki niso tega vredne. Ampak vedeti moramo, da smo še vedno med desetimi odstotki ljudi, ki se imajo najlepše na svetu. Sploh pa bodimo iskreni. Midva lahko jamrava, kolikor hočeva, ampak resnično je pa v stresu nekdo, ki komaj leze iz meseca v mesec ali pa niti tega ne more. Ali pa nekdo z resno boleznijo. Včasih si rečem, tiho bodi, razvajenec!
Ampak za vsakega so njegove težave v tistem trenutku najresnejša stvar.
Seveda, saj je stiska. In nekdo, ki je ne zna obvladati, se lahko tudi zlomi.
Kaj počnete, da se to ne zgodi?
Veliko se gibam. Rad sem v naravi. Ne tečem, imam pa rad hitro hojo. Pa vedno manj se družim z ljudmi, ki se mi zdijo prazni, umetni, ki so samo fasada. Tam res trpim.
Ampak včasih ste se gibali v takih družbah?
Veliko časa sem preživel v takih družbah. Danes pa brez slabe vesti zavrnem tako druženje. Vem, da tega ne potrebujem. To naredi čas, tega ne moreš preskočiti. Res sem postal netoleranten. Danes tudi pet minut ne morem zdržati v družbi, kjer se pogovarjajo le o tem, katere šampanjce so pili na terasi katerega hotela. Tak pogovor me lahko za ves dan izsesa. Raje se umaknem, nočem pa se zapirati, ker hočem biti odprt, ne maram ljudi, ki gradijo zidove okoli sebe. Pomembno je, da si povemo stvari, da čutimo. Včasih mi rečejo, pa vendar moraš imeti svoje skrivnosti, drugače si ranljiv in te ljudje izkoristijo. Ampak kaj bodo izkoristili? Saj nisem Superman, tudi jaz imam napake. V čem je problem? Problem ima lahko nekdo, ki misli, da je najboljši na svetu, pa se boji, da bodo odkrili kakšno njegovo napako. Pa kaj! Jaz jih imam sto! Nikoli nisem imel teh kompleksov in vedno sem priznal, da so ljudje, ki so boljši in uspešnejši od mene, pa tudi če bi bil številka ena po prodajanosti in hitih, so še zmeraj veliko večji frajerji od mene.
Pravijo, da je kemija samo bergla, da moraš tudi sam nekaj narediti za to, da ti je bolje.
Potem je bergla tudi, če ti zob očistijo kariesa. A nismo ljudje hecni? Če ima nekdo herpes na ustih, ni to nič posebnega, če bi ga imel na genitalijah, pa tega ne bi povedal. Zakaj ne bi povedal, da jem kemijo, če imam take težave? Ko se stanje stabilizira, pač nehaš. Saj kot človek narediš en korak naprej. Torej se spremenim. Mislim, da se naučiš predvsem, da ni vsaka stvar razlog za paniko.
Mogoče pa tudi, da je čas, da se malo ustavimo?
Ne, jaz ne morem počasneje. In tudi nočem. Sem zadovoljen. Mi imamo izjemno srečo. Ne živimo v vojni, vse je urejeno, medicina štima, na toplem smo, tisti, ki ima za preživetje od prvega dneva do zadnjega v mesecu, ima vse razloge, da je hvaležen. V tem času, v tem okolju, v varni državi vse štima. Velikokrat razmišljam o tem. Vsakič, ko zjutraj vstanem in pogledam ven, si rečem hvala! In ko je v tem prekrasnem ravnotežju kdaj pri meni kakšna punca pa mi recimo reče zakaj je ne peljem na Tajsko, izgubim vso voljo do nje, ker ne razume. Kaj naj ji razložim? Veliko ljudi kar na pamet govori, da bi radi potovali, videli svet. Pa rečejo, kako je to super, kako je odprt. Devetdeset odstotkov teh ljudi nič ne vidi, pomembno jim je, da prijateljem kažejo fotografije in jim govorijo, v kakšnem hotelu so bili, kakšna je bila plaža, da so dobili koktajl na ležalnik, pa kako je bila ugodna masaža.
Več v Zarji, 18.9.2018
