Ko sem jo zagledala, kako prihaja, se mi je zdela kot ena tistih seniorskih manekenk – pokončna, vitka, odločnega koraka, zelo sveža in, kot vedno, dobre volje. To je bil moj tretji intervju z njo, povod zanj je bila vedno bolezen, a je nikoli nisem slišala tarnati. Pravzaprav ravno nasprotno. Po pogovoru z njo je človek poln optimizma. Na moj kompliment glede videza mi je odgovorila: »A veste, kaj šteje? To, da sem včeraj iz Planice prepešačila v Tamar in nazaj. Vesela sem, da to še vedno zmorem.«

Torej ste kljub bolezni in hudim stranskim učinkom zdravljenja uživali na izletu?
Najpomembneje je, da zna človek sprejeti svoje omejitve in ga te ne vržejo s tira. To je danost, ki jo moraš sprejeti. Vsak dan si lahko srečen, ker živiš. Srečna sem. Veselim se življenja.

Najbrž ste veseli tudi komplimentov na račun svojega »novega« videza?
Eni mi pravijo, da sem videti z novimi lasmi fantastično, drugi pa, da pogrešajo moje žareče rdeče lase. To je, kar zdaj imam, in še na kraj pameti mi ne pade, da bi si jih pobarvala. Zagotovo pa si te spremembe ne bi naredila, če me ne bi v to potisnilo življenje. Kot sem sklenila, da ne bom nosila ničesar, ko so mi odstranili drugo dojko, tako sem se odločila, da ne bom nosila lasulje.

Torej je ena od stvari, ki se jih lahko naučimo od vas, tudi to, da je treba sprejeti dejstva, ki jih prinaša bolezen?
To je izredno pomembno. Ko se bolezen vrne, me seveda vedno znova potre, a jaz se – kot temu pravim – ne pustim povoziti in ne dam glave na tnalo. To fazo poskušam čim prej premagati in se boriti za življenje, dokler je takšno, kot je zdaj. Dokler si lahko privoščim Tamar, dokler lahko hodim na koncerte, k telovadbi in dokler lahko sama skrbim zase, je življenje vredno življenja.

Ko ste pred 38 leti zboleli, ni bilo Europe Donne. Najbrž bi takrat tudi vam prišla prav takšna podporna skupina ljudi.
Kot zdravnica na onkologiji sem seveda našla nekaj tolažbe med kolegi, mi pa ni prav nič pomagalo dejstvo, da sem bila pred tem 17 let zdravnica. Čeprav sem delala z bolniki z rakom, me je bolezen zelo prizadela. Kot da bi padla v črno luknjo, iz katere nisem videla izhoda. Nisem bila prizadeta samo jaz, prizadeti so bili tudi moji sodelavci, pa ne samo zdravniki. Čeprav si zdravnik, si, ko se znajdeš v koži bolnika in nenadoma iz polnega zdravja pogledaš smrti v oči, enako nemočen kot vsi drugi. In zaveš se svoje minljivosti.

Ste tisti dan, ko ste zatipali spremembo v dojki, doživeli hud stres?
Res je, da se mi je tistega dne nekaj zgodilo, nekaj, kar me je pripravilo do tega giba, nekaj, kar mi je dobesedno potegnilo roko v tisto smer. Prepričana sem, da nam telo ogromno pripoveduje, a ga vedno ne znamo ali nočemo poslušati. Svoji ljubi prijateljici, ki je imela takrat tri majhne otroke, sem morala povedati, da ima raka na črevesju. To me je izjemno prizadelo, ker sva bili vse od gimnazije naprej zelo povezani. Tistega večera sem žalostna sedela za mizo. Nekaj mi je roko potegnilo na desno dojko – in zatipala sem spremembo.

Ste se takrat redno samopregledovali?
Zagotovo ne v tolikšni meri, kot zdaj učim druge – da bi se morala dekleta po osemnajstem letu samopregledovati enkrat na mesec, da bi prepoznale spremembo. Na žalost se takrat ni prav nič govorilo o preventivi.

Danes bodo tri ženske v Sloveniji izvedele, da imajo raka dojke. Takšno je namreč povprečje. Vsako leto zboli 1300 žensk, od tega jih 400 umre. Kaj bi svetovali ženski, ki je danes zatipala spremembo in se odloča o tem, ali naj gre k zdravniku?
Nujno naj gre k zdravniku. Če nekaj čuti in če ji telo pripoveduje, da nekaj ni v redu, naj tudi vztraja pri tem, da jo pošljejo na nadaljnje preglede, tudi če ji bo njen zdravnik ali ginekolog, h kateremu se bo morda zatekla, dejal, na najbrž ni nič hudega ali da je za to bolezen premlada. Zakaj to govorim? Pri mlajših bolnicah je namreč tako, da jim zdravniki pogosto ne verjamejo, da so zbolele za rakom dojke, češ da so premlade. Moja najmlajša bolnica je bila stara 17 let. Kot zagovornica bolnikov sem od mladih žensk velikokrat slišala, da jih zdravniki niso resno jemali. A ženska, če se je ne jemlje resno, izgublja dragocen čas za začetek zdravljenja. Ženska, ki zboli, mora najti dobro strokovno pomoč. Zelo dobro je, če ima podporno skupino ljudi in človeka, ki ga lahko najde v Europi Donni ali v Društvu onkoloških bolnikov. Kajti tisti, ki smo se že srečali z rakom, razumemo stiske bolnikov popolnoma drugače, ko jih lahko razume zdrav človek, pa naj bo še tako dober strokovnjak. 

Kako je mogoče, da je vaša telefonska številka že leta na voljo na spletni strani Europe Donne in da se vedno oglasite vsakomur, ki pokliče?
Tri dekleta, prijateljice iz gimnazije, smo zbolele za rakom dojke. Jaz sem zbolela prva, obe sta zboleli pozneje in obe sta mrtvi. To moram delati tudi v njun spomin. Bog me je pustil živeti z razlogom, in ta razlog moram upravičiti.

Vas ti pogovori ne utrujajo?
Ne, nikakor ne. Še vedno sem pripravljena pomagati. Če pomagate enemu človeku, mu svetujete in ga podučite, kako shajati s to boleznijo, ste osmislili svoje življenje.

Ko ženska začuti, da ji zdravnik ne ustreza, čeprav ceni njegovo strokovnost, je prav, da si hoče poiskati drugega?
Zagotovo. Vsak človek je svet zase in se na bolezen drugače odziva. Če se med zdravnikom in bolnikom ne splete tisti poseben odnos, je bolje, da se razideta.

Pogosto govorimo o partnerstvu med bolnikom in zdravnikom. Danes imamo vse bolj aktivnega bolnika, ki misli, da se spozna na svojo bolezen, in ki se želi vključevati v celoten proces – od diagnostike in zdravljenja do rehabilitacije. Ali je to prav? 
Bolnik nikoli ne more biti pravi partner zdravniku. Zakaj? Če imaš raka, si v popolnoma drugačnem čustvenem stanju in pri svojih odločitvah nisi objektiven. Zato je dobro, da imaš zdravnika, ki mu brezpogojno verjameš, da bo zate izbral najboljše možne oblike zdravljenja, da te bo podpiral na tej vijugasti in težki poti.

Laično znanje bolnika o bolezni je pomembno, zdi pa se, da mnogi bolniki pretiravajo z vmešavanjem v odločitve zdravnika. Kje so meje?
Bolniki danes izgubljajo preveč časa za »nabiranje znanja« po spletu. Morali bi se zavedati, da ne znajo razbrati in ločiti, katere od vseh teh informacij so zanje pomembne. Bolnik je pristranski, ker živi v strahu, in ne more verodostojno odločati. Seveda pa ima pravico povedati, kadar se ne strinja z določeno terapijo. Če odkloni zdravljenje, je zelo pomembno, da ga zdravnik ne zapusti, ampak sprejme, da je to njegova svobodna odločitev, ter ga poskuša še naprej voditi. Bolnik se mora zavedati, da nikoli več ne bo mogel časa zavrteti nazaj in da mu lahko odločitve o zavrnitvi zdravljenja močno škodujejo. Če se namreč kdaj pozneje odloči za tisto, kar je prej zavrnil, je pri raku pogosto prepozno.

Več v Zarji št. 39, 25. 9. 2018.