Dolgoletni vodja Enote za psihoterapijo ljubljanskega Centra za mentalno zdravje, sedaj deluje povsem neodvisno, pravi, da je svoboden, sodeluje z gledališči, piše, aktiven je pri Inštitutu za skupinsko analizo in vodi izobraževalni program pri Združenju psihoterapevtov Slovenije.
Zasledila sem vašo izjavo, da je spolnost izginila iz psihoanalitičnih obravnav, ker je postal pomembnejši čustveni odnos. Mi lahko to razložite?
Te tematike so skoraj izginile iz obravnav, ampak ne zato, ker bi prišle v ospredje čustvene stvari, ampak zato, ker so bile teoretično vsiljene. Freuda so obdolžili, da v vsaki stvari vidi nekaj seksualnega; za njim so se veliko ukvarjali z medosebnimi odnosi, s čustvenim življenjem, potem so začeli to preveč poudarjati. Danes je v ospredju teorija navezanosti, in čeprav gre za pomembno tematiko, z njo zganjajo prevelik cirkus.
Teorijo navezanosti je razvil angleški psihoanalitik Bowlby, ki pravi, da je za majhnega otroka zelo pomembno, da se naveže na pomembnega drugega, ni nujno, da je to mati. Opazovali so, kako se pomembni drugi odziva na otrokove potrebe – ne samo na osnovne, kot so hrana in toplota, mišljen je tudi dotik in izjemno pomemben očesni stik. Danes je na pohodu depresija, čeprav nisem povsem prepričan o tem, in če je mati depresivna, se zapre vase in ni sposobna polnega stika, z očesnim stikom ima težavo, izgubi občutek, kdaj pobožati otroka, zamisli se v svoje trpljenje. Kar moramo storiti za dojenčka, je to, da mu »posodimo« naš mentalni prostor, v katerem lahko raziskuje. Otrok je namreč poln strahov in bolečin – kar tako zajoče, bodisi ga kaj boli bodisi se mu v sanjah pokažejo neke podobe, vi pa ga morate na ustrezen način potolažiti. Zato moramo biti ustrezno sproščeni. Če mati oziroma pomembna druga oseba dobro opravi to funkcijo, rečemo, da se je otrok varno navezal. Če pa te funkcije ne opravi (danes imamo ljudi z različnimi psihičnimi motnjami, ki te funkcije ne morejo opraviti), otrok ves čas razvija in ohranja raven tesnobnosti, kar pa ga zelo ovira. Vi morate biti tesnobe prosti, da lahko zaznavate prostor, okolje in se učite.
Psihoterapijo po svetu pogosto uporabljajo, da se ljudje malo adaptirajo na nemogoče razmere, življenje postane znosnejše, in čeprav je s tem okrnjena neka primarna občutljivost za življenje, si družbeno bolj uporaben, lažje deluješ. V psihoanalizi pa težimo k temu, da bi imel človek čim manj obramb in bi bil odprt. Ker je odprt človek radoveden, kreativen, vse ga zanima in je ljubeč, pripravljen je storiti kaj za ljudi okoli sebe – ne samo za družino, za sočloveka.
Imate pod svojo streho še vedno fanta, begunca iz Afganistana?
Seveda, to je dolgoročna zadeva, dve leti je že pri meni. Na Slovenski filantropiji sem jim svoja psihoanalitična znanja ponudil pro bono, pa so mi povedali, da so največja težava otroci brez spremstva. Ko sem se potem s temi fanti (od 14 do 17 let; deklice same ne potujejo) – k nam so prišli po velikih mukah, čez planine, gore, tudi streljali so nanje – srečal, mi je neka animatorka dejala, da nihče nobenega od teh fantov ne želi sprejeti v svoj dom. Če je pa tako, sem dejal, bom to storil. Samo prosil sem za enega, ki bi se bil pripravljen kaj učiti. In sedaj ta fant hodi na najelitnejšo gimnazijo, ima veliko prijateljev, odlično govori slovensko, krasen je! Sva se pa mnogo učila, cele dneve brala, naredil je izpite za prvi letnik in se lani vpisal v drugega.
Po krvi, rasi, starosti, po veri in tradiciji se povsem razlikujeva, izhaja iz preproste družine, večina takih ima doma samo Koran. Ampak če bi pred 70 leti obiskali preprosto podeželsko hišo v Sloveniji, bi ugotovili, da imajo prav tako doma le Sveto pismo ali Mohorjevo povest, več kot deset knjig bi težko našli. Iz njegovega pripovedovanja o tem, kako je živel v Afganistanu, vidim, da natančno tako kot večina Slovencev pred 80 leti. Ne glede na to, ali so krščanske, judovske ali muslimanske, tako so živele tradicionalne družbe.
Moj poklon za to dejanje. To najbrž ni preprosto, na lepem sprejeti nekoga pod svojo streho …
Je, če imate v glavi, da je treba imeti odnos do nekoga, ki je načeloma tuj. Mi se sedaj tujcev bojimo, včasih pa je bilo drugače. Ko sem pri 16 letih obiskal Toskano, takrat še turistično neoblegano, so se vsi zanimali zame. V neki vasici med San Gimignanom in Firencami sem se pred dežjem zatekel v neko cerkev, v kateri so tam nekje v kotu stali ljudje, nekaj se je dogajalo. Eden od njih nato stopi k meni in pravi: Imamo krst, a bi hoteli priti in vzeti dojenčka v naročje? Če otroka vzame v naročje tujec, to prinaša posebno srečo in blagoslov. Bilo je za jokat ganljivo. Po obredu so me povabili v njihovo hišo, klasično italijansko z ognjiščem na sredini. Niti nismo veliko govorili, smehljali smo se drug drugemu in čez kakšno uro smo se poslovili. Ta dogodek mi je ostal v najlepšem spominu. Mislim, da danes česa takega ne bi več mogel doživeti. Danes je tujec nekdo, ki te bo oropal, oškodoval – cenimo samo tiste, ki imajo polno denarnico, in iz takega je treba izvleči čim več.
Potem se vam zdi tale svet čisto zblojen?
Zblojen in zgrešen! Slej ko prej bo nastala neka katastrofa. Pred dnevi sem na naravoslovni gimnaziji na lastno pobudo imel predavanje o Rimbaudu (francoski pesnik, op. a.), s katerim se intenzivno ukvarjam in ki je bil eden prvih velikih potovalcev, in med temi dijaki sem dobil občutek, da so premalo radovedni. Naučijo se še, ampak učenje je nekaj drugega kot pa želja po vednosti. Da naučeno začneš kombinirati, povezovati … Da te zanima še kaj poleg tega, kar se moraš naučiti.
Za to pa mora v tebi nekdo zanetiti iskrico. Učitelji bi morali biti navdihovalci!
Srečal sem se z nekaj profesorji in moram reči, da so katastrofa. Biti gimnazijski profesor danes nič več ne pomeni, včasih pa je. Ampak še prej, v Jurčičevih časih, pa so bili učitelji analfabeti. Tudi zdravnike Jurčič opisuje kot stremuške, ki jim je mar samo za denar.
Dejali ste, da vas je strah za zahodnega človeka, prav nič niste optimistični.
V resnici se ne bojim, ker ljudje preživijo marsikaj. Smo kot bakterije, najodpornejša možna bitja. Poglejte koliko živalskih vrst je izginilo s planeta, ljudje pa kar vztrajamo. Mislite, da je v zbombardiranem sirskem Alepu preživela kakšna druga žival razen podgan in ljudi? Mi nikoli ne pomislimo, koliko hudega pretrpijo v vojnah živali in rastline. Koliko velikih dreves pade!
Zaradi invazivnosti zahodne kulture se na vzhodu, recimo v Tokiu, kažejo samo še okruški tradicionalnih kultur. Za takega človeka, ki tako zlahka in hitro zapusti svojo kulturo, se prilagodi enotnim standardom oblačil in sodobni tehnologiji, me seveda skrbi. Bojim se za vse. V islamu je prepovedano uživanje drog, ampak ti ljudje bodo v razmerah, ko ne bodo uspeli najti nekega svojega okolja, podlegli prav temu. Poglejte Indijance, ameriške domorodce. Neki ameriški humanitarec, študent medicine, mi je povedal, da se je zjokal med delom v enem njihovih rezervatov. Naletel je na katastrofalno stanje – vsi so bili telesno bolni, popolnoma zapiti.
Več v Zarji, št. 41, 9. 10. 2018
