Ljudje

Ne ploskam na ukaz!

Jelka Sežun
9. 10. 2018, 23.00
Deli članek:

Tammy Duckworth, ženska iz titana

reuters
cfbghj mn

Pozabite na železno lady, kovina prihodnosti za neuklonljive voditeljice sveta je titan – kot pri Tammy Duckworth, demokratski senatorki iz Illinoisa, bivši pilotki vojaškega helikopterja, ki je v Iraku pustila obe nogi, še vedno pa ima neizmerno energijo in neomajno voljo. In nogi iz titana.

Ameriški predsednik Trump sem in tja naredi kakšno napako – kot ste morda opazili –, ena hujših je bila, da se je zapletel v besedno vojno s senatorko Tammy Duckworth. In za svoj trud dobil nov vzdevek. Senatorka pa je (spet) dokazala, da imajo tisti, ki jo (za zdaj še precej plaho) razglašajo za možno kandidatko demokratske stranke na naslednjih predsedniških volitvah, za to res dobre argumente.

Meni tega ne bo nihče govoril! Februarja letos sta se zapletla v debato okrog vojske, ko je najprej on obtožil demokrate, da jim ni mar za vojsko, in je ona ustrelila nazaj, da njej že ne bodo očitali, da ji ni mar za ameriške vojake, še najmanj pa to lahko počne »kadet Kostni izrastki«, ki se je petkrat izognil pozivu v vojsko. Poznate to zgodbo? No, zaradi senatorke Duckworth jo zdaj pozna vsa Amerika, saj so se po besedni bitki časopisi zelo potrudili bralcem razložiti, kako je Trump dobil svoj novi vzdevek (ta se je, povsem nepresenetljivo, hitro prijel).

Študent Donald Trump se je štirikrat izognil vpoklicu v vojsko, potem je pa doštudiral in je prišel še peti poziv. Zdelo se je, da zdaj ni več nobenega izgovora, pa je Trump prinesel zdravniško potrdilo, da je nesposoben za vojsko, in je smel še petič ostati doma. Dokumente so pozneje uničili, zato ni bilo povsem jasno, kakšna strašna telesna okvara je mlademu Donaldu preprečila, da bi v Vietnamu branil menda ogroženo domovino, potem je pa sam nekoč omenil, da je imel kostne izrastke na nogi. Na kateri? Tega se pa ni več spomnil. Malo pozneje so pridrveli predsedniški piarovci s trditvijo, da kar na obeh nogah. Tako, vidite, so Američani izgubili vietnamsko vojno in dobili »kadeta Kostni izrastki«.

Oh, in še to je tvitnila (ko se je Trump pritoževal, da demokrati niso dovolj navdušeno ploskali njegovemu govoru): »Prisegla sem – v vojski in v senatu – da bom ohranjala, čuvala in branila ustavo, ne pa da bom slepo ubogala muhe kadeta Kostni izrastki in ploskala, kadar se njemu zahoče.«

Pa še pod tuš skoči. Ladda Tammy Duckworth, letnik 1968, bi se lahko, če bi hotela, ponašala s kopico prvenstev – saj ponavadi noče, ampak v zapisih o njej mediji neutrudno naštevajo, kje vse je orala ledino: je prvi ameriški senator (od okrog 2000, kolikor jih je doslej sedelo v senatu), ki je rodila otroka med mandatom, in prva ženska dvojna amputiranka v senatu, pa prva azijska Američanka v illinojskem državnem kongresu, prva invalidka v zveznem kongresu in prva kongresnica, rojena na Tajskem.

Imela je težko življenje, pa ne govorimo o izgubi nog: njen oče je Američan, mama pa Tajka kitajskih korenin, in ko je oče, ki je družino precej selil po svetu, ostal brez službe, sta najstnica Tammy in njen mlajši brat krepko izkusila revščino. S posojili in štipendijami si je potem prigarala diplomo v politologiji – sanjala je, da bo nekoč postala ambasadorka, pa se je vmes »zaljubila v vojsko«, kot je rekla, in je, jasno, izbrala najtežjo pot. Če dobivamo enako plačo kot moški, je razmišljala, mora biti tudi tveganje enako. In je izbrala eno redkih enot, ki dopušča bojevanje tudi ženskam – naučila se je pilotirati helikopter.

Ko je pripravljala doktorat, so njeno enoto leta 2004 poslali v Irak. In samo nekaj mesecev pozneje, 12. novembra 2004, je pod njenim helikopterjem razneslo granato. Tovariši, ki so jo odnesli iz helikopterja, so bili prepričani, da je mrtva. Pa ni bila, a je izgubila obe nogi, eno pod kolenom, drugo le malo pod kolkom, desno roko pa so ji komaj rešili in je le omejeno gibljiva. Za njo je več kot dvajset operacij.

Ko se je zbudila v bolnišnici, je ob njej sedel njen mož, tudi vojak – spoznala sta se še kot kadeta –, ki je več dni bedel ob njej. Tri stvari sem mu rekla, se spominja, prvič, ljubim te, drugič, najdi mi kakšno delo, in tretjič, smrdiš, pojdi se stuširat.

Dobro leto pozneje je že spet stala na nogah, pa čeprav umetnih. In še malo zatem je spet letela, najprej v letalu, potem še v helikopterju. Danes spet pilotira helikopter, samo manjšega. »Ko sem spet sedla v helikopter, sem se počutila kot doma,« je vzdihnila. V vojski je bila zaposlena do leta 2014. Odpovedala se ji je šele takrat, ko jo je zamikala politika.

Več v Zarji št. 41, 9.10.2018