Tone Kerin je na pogled vse kaj drugega kot misijonar na Madagaskarju. Z dolenjskim narečjem, energično govorico, kajenjem cigarete za cigareto, brado in dolgimi lasmi zagotovo ne spominja na duhovnika, kvečjemu na zagretega, zavzetega …, no, klenega »desca«. A besedi evangelij in krščanstvo uporablja v vsakem drugem stavku, tako da mu moramo verjeti. In dvajset in nekaj cerkva in skoraj še toliko šol, kolikor jih je zgradil okoli svoje vasi, ki se imenuje Veliko blato, so konkreten dokaz njegovega služenja tistemu, v katerega verjame. Kadar se on spravi v nedeljo na kor, dajo slovenski verniki v pušico trikrat ali štirikrat več denarja kot ob drugih mašah. Govorila sva tudi o neprijetnih temah, a se ni dal zmesti. Rekel je celo, da če bi se še dolgo pogovarjala, bi se »škandaliziral«. Na Madagaskarju je misijonar že 34 let.

Prej ste mi rekli, da ste takoj po študiju šli v misijon zato, da se ne bi navadili življenja tukaj, doma.

Ko sem nadškofa Šuštarja vprašal, ali grem lahko takoj, mi je rekel, da bi bilo dobro, če bi najprej pet let delal v Sloveniji. A sem mu rekel, da bi se v petih letih tukaj navadil na ljudi, se navzel slovenskih navad, bil z njimi obremenjen ... Madagaskar pa je čisto druga kultura, drug kontinent in narod, tam z našimi navadami nimaš kaj početi. Rekel sem mu, da je moja prva naloga, da sebe kot evropskega človeka slečem, zatajim in pridem v stik z malgaškim človekom, njegovo dušo. Da z njimi živim, se naučim njihovega jezika. Tu še ni nobene vere zraven. Oni so sejalci riža in jaz sem bil z njimi. Tam so sproščeni, v cerkvi se obnašajo drugače. Skušal sem spoznati, kako mislijo, reagirajo, z njimi sem živel. Prvi dve leti, ko nisem znal njihovega jezika, je bilo kar hudo. A sem vztrajal. Če ne znaš njihovega jezika, nimaš tam kaj delati.

Saj govorijo francosko, ker so nekdanja francoska kolonija.

Bili so, od leta 1896 do 1960. A govoriti francosko nima smisla. Če Malgaš vidi, da govoriš njegov jezik, je takoj tvoj prijatelj. Če pa govoriš neki drug jezik, tudi če ga on pozna, si zanj vedno tujec. Tisti dve leti sta bili pomembni, da sem vsaj malo dojel njihov način mišljenja. Moje delo je bilo ne samo oznanjati evangelij, ampak sem jih tudi učil, kako se gre na stranišče, kako je treba pospraviti in urediti ali zgraditi hišo, kmetijstvo, zdravstvo, v vse smo se spuščali. Ko sem prišel na Madagaskar, nisem vedel, kaj je aspirin. Potem sem z njim zdravil ljudi, sem in tja je kdo umrl, drugače je šlo pa kar v redu. (smeh) Od naših sester usmiljenk sem dobil zdravila, potem sem prebiral navodila na njih; če mi je uspelo, je človek preživel, sicer pa je bilo hudo. Dva tisoč ljudi in nobenega zdravnika. Otroci so imeli gliste in so zaradi njih umirali, pa zaradi malarije tudi. Zdaj je zdravstvo malo bolj urejeno, zdravila so na voljo v lekarnah, a kaj ko nimajo denarja zanje. In tako jim grem kupit zdravila. Spomnim se moža, ki je imel bolno ženo, pa je bil kar premožen – imel je 20, 30 glav živine, a ni kupil zdravil za ženo, mu je bilo škoda prodati kravo zanjo. Ko mu je umrla, je pa lahko zaklal deset krav za njen pogreb. Če ne bi ubil goveda za gostijo, žene ne bi pokopali v grobnico, take so pač njihove navade.

Na katerem koncu Madagaskarja imate misijon?

Jaz pravim, da sem na koncu sveta, potem pa greš desno, ker sem res na koncu sveta. V Befutaki, to pomeni Veliko blato. V moji občini živi 60, 70 tisoč ljudi, ki jih je država zapustila. In Cerkev tudi. Prepuščeni so bili sami sebi. Glavno besedo so imeli vrači. Na začetku smo skušali pomagati, da so dobivali vsaj zdravila proti malariji in glistavosti.

A imamo belci pravico posegati v življenja domorodcev kjerkoli na svetu? Jih »reševati«? Ne samo vi kot misijonarji, predstavniki Cerkve.

To je dobro vprašanje. A kako naj nanj odgovorim? Jaz nisem šel reševat ljudi, ampak z njimi živet svoje krščanstvo. To je ogromna razlika. In če duhovniki ne živimo našega krščanstva tako, kot si Malgaši želijo, nismo oznanjevalci. Potem imate prav. Če pa z njimi živimo neprisiljeno, da opazijo krščanstvo kot vrednoto, ki osvobaja njihov pogled na svet, je pa to v redu. Noben narod ni sam prišel do vrednot, ampak v povezavi z drugimi; pobirali so najboljše, pa tudi slabo. Prepričan sem, da to ni vsiljevanje kulture. Duhovniki gremo živet med najbolj zapuščene ljudi in naše krščanstvo mora biti tako prepričljivo in zanimivo, da sami rečejo mi bi tudi. Prepričan sem, da ni nikjer toliko svobode kot v krščanstvu. Ko ljudje začutijo svobodo evangelija, jih osvobodi strahu. Malgaška družba je zaprta vase. Če ne bi spoznali, da se zaradi tega bolj splača živeti, ne bi hodili v cerkev. Ko začutijo, da si potem dosti bolj človek, krščanstvo sprejmejo in pridejo. Ko popustijo njihove vezi, ki jih skupaj drži strah, je to zanje odrešenje.

Rekli ste, da jim prinašate tudi napredek.

Seveda. Evropejci prinašamo napredek. Človeški razum je ustvarjen, da gre naprej. Zakaj Afričani ne bi šli naprej? Evropska družba je že skoraj mrtva, ne napreduje. Afričani so lačni napredka. Zgradil sem več kot 30 šol za državo, ker nima denarja, koruptivna je. A šole na območjih, kjer ni krščanstva, ne delujejo. Lahko pridete pogledat. Kjer je krščanstvo zasidrano, kjer je vsaj nekaj ljudi z vrednotami, tam pa delujejo. Kjer človek živi evangelij, tam je napredek.

A misijonarji so delali tudi škodo, krščanstvo je bilo izgovor za osvajanje teritorija.

To je res. Tudi inkvizicija je bila norost Cerkve. A to je bila neka doba. Danes jo obsojamo, takrat je bila videti to edina pot. Tudi Madagaskar se razvija počasi. Danes duhovniki in sestre stokrat premislimo, ali bo nekaj za tamkajšnje ljudi dobro ali ne. 

S čigavim denarjem ste zgradili tistih 30 šol?

Vse, kar slovenski misijonarji naredimo, naredimo s podporo ljudi iz Slovenije. A ljudje si morajo stvari zaslužiti, da jih ne delamo odvisnih – to delajo mednarodne dobrodelne organizacije. Jaz bi jih izgnal, ker delajo ljudi odvisne. Sam od Malgašev zahtevam, da pomagajo pri gradnji, da skupaj zvlečejo material, les, kamenje ... 

Kdo pa uči v teh vaših šolah?

Državni učitelji. A država v takšnih nedostopnih krajih ne gradi šol. V mojih krajih je še ogromno lopovščine, ljudje se pobijajo med sabo, nevarno je živeti tam. Mene se malo bojijo, ker grem kar k njim, k vaškim starešinam, in se z njimi pogovarjam; spodbujam jih, da od države kaj zahtevajo. Poznam tudi lopove, ki kradejo po vaseh, pobijajo ljudi, meni so ukradli 12 krav. Vsi me poznajo, ker sem zgradil 26 cerkva in več kot 30 šol. Zgradil sem tudi dve zasebni šoli, ki ju vodim kar sam, tudi nastavljam učitelje, ki sem jih poslal študirat v glavno mesto Antananarivo in imajo kakovostno izobrazbo. V teh dveh šolah je prostora za 700 otrok. V šoli, ki sem jo zgradil lani, imamo za zdaj prvi in drugi razred, gremo postopno, in je v njej že 250 otrok.

Denar za te šole vam je dala slovenska Cerkev?

Zdaj, ko sem na dopustu v Sloveniji, hodim okrog, župniki me povabijo in po cerkvah prosim za denar za misijon. Za gradnjo šol. In se nabere kar veliko. V večjih farah v eni nedelji naberejo na primer 300 ali 400 evrov, jaz pa sem nabral kar 2500 evrov. In ves denar gre z mano direktno na Madagaskar. Zase ne potrebujem nič. Sestre v Sloveniji mi kupijo gate in srajce, nimam žene in otrok, da bi skrbel zanje. Nabral sem 40.000 evrov.

Zato vas RKC drži v celibatu.

Saj to je pametno. Če bi imel ženo in otroke, bi šel denar zanje. Normalno. Ko bom umrl, me bodo mirno pokopali na Madagaskarju. Če bi imel ženo in otroke, mi ne bi bilo vseeno, kje bom pokopan. Svoboda, ki nam jo da Cerkev s celibatom, je zelo težka, a je zelo koristna. Mi živimo za ljudi.

Torej ne bi bili za to, da Cerkev ukine celibat?

Ne. Po toliko letih izkušenj v duhovniškem poklicu ne. Delaš samo za Boga. Saj pogrešaš žensko, kadar si sam zvečer, včasih bi najrajši butal z glavo v steno. A saj sem vedel, čemu sem se odpovedal, najlepšim stvarem na svetu, zato da bi naredil nekaj več. Imamo tudi protestantske pastorje na Madagaskarju, ki so poročeni in imajo deset in več otrok. Njihove cerkve se rušijo, podirajo, oni so brez denarja, ker morajo šolati svoje otroke. Ne mislijo več na cerkev, ampak na svojo družino. Kar je pravilno. Mi, katoliški duhovniki, pa damo ves denar za misijon. Moja duhovna domovina je tam, kjer delam – in pa nebesa. Slovenija ni več moja domovina. Moj poklic je, da sebe raztrgam za drugega, da pozabim nase. In to skušam početi. V svojem župnišču imam »promet« od jutra do večera, imam ekipe, s katerimi delam. Če bi imel ljubosumno ženo, bi me ves čas spraševala, kaj počnem, s kom sem, umrl bi od sekiranja. Če bi mi danes dali na izbiro celibat ali poroka duhovnikov, bi iskreno rekel: celibat. Nihče nas ni prisilil, samostojno smo se odločili. Včasih se vprašam, zakaj se ljudje sploh vtikajo v to. Ker mi si to želimo.

Celoten pogovor z misijonarjem Kerinom si lahko preberete v 43. številki revije Zarja. (23. 10.2018)