Televizijska oddaja, v kateri ni samo voditelj, Radio Rogla, ki mu je zvest že dolgo vrsto let, tradicionalni koncert Noč Modrijanov, kjer ni samo pevec, ampak »deklica za vse«, nastopi Modrijanov, ki so ves čas razprodani ... Blaž Švab nima časa niti dihati. Zato je dobrodošla vsaka priložnost, da sedeš k njemu in malce poklepetaš, saj je poleg vsega dobra duša, ki ti stisne roko, tudi če se mu grozno mudi.

 Blaž, dihate?

Diham, pokonci me drži glasba, kadar mi je težko, me glasba rešuje. Lepša mi dan, kadar sem dobre volje. Doživljam jo kot edini smisel v življenju. Saj so še drugi smisli, a glasba me je rešila že kot otroka, ko sem odraščal. Prej sem pel kot govoril.

Vaš zadnji koncert Noč Modrijanov je bil neverjetno dobro pripravljen, megalomanski. Koliko ljudi ga je ustvarjalo?

Nad Nočjo Modrijanov je res božji blagoslov. Za nas je to način življenja. Kot se Bogu zahvališ za lep dan, se mi zahvalimo tako, da naredimo Noč Modrijanov. Tu ni nobene preračunljivosti. Je dobra reklama, ni pa dobička – kvečjemu je treba še kaj dodatno plačati, da se račun izide. A se ne oziramo na to, to je za nas molitev. In zahvala Bogu, da lahko živimo v tako lepi deželi, kot je Slovenija. Sloveniji smo posvetili tudi zadnjo Noč Modrijanov. Več kot 700 nastopajočih, produkcijo in sceno je gradilo skoraj 200 ljudi, za logistiko jih je skrbelo 50, za vso organizacijo jih je stalo res ogromno. In vse to v Sloveniji zmoremo. Imamo tako sposobne ljudi, da lahko čez pol leta naredimo Evrovizijo, imamo vse znanje in tehnologijo, samo zavedamo se ne tega. In povezati se moramo ter sodelovati, seveda.

Publika v dvorani se je prijela čez rame ter valovila z vašimi pesmimi in prepevala, to je bilo res lepo videti.

Slovenci smo domoljubi, čeprav redko zmoremo to pokazati. Ob športnikih in njihovih uspehih vedno, kje drugje pa zelo težko. Da ljudje pokažejo domoljubje ob pesmi, pa je še redkeje. Zato sem zelo vesel, da je uspelo, kar smo vsi čutili. Naš cilj je bil, da bi po koncu Noči ljudje rekli, da so ponosni, ker so Slovenci. In o tem zdaj pišejo, tako da nam je uspelo, kar smo si želeli.

V čem je »trik« Modrijanov – da ste uspeli narodno-zabavno glasbo približati mladim, pa tudi starejše ste s svojimi poskočnimi ritmi prepričali? To ni uspelo še nobenemu v tej zvrsti glasbe.

Ne vemo. To imamo sicer radi, nam je všeč. Včasih se nekaterih stvari lotevamo malo po svoje. Mnogi starejši glasbeniki iz narodno-zabavnih ansamblov, pa tudi avtorji, nas ne marajo. Nekateri se z nami tudi več ne pogovarjajo. Menijo, da smo uničili to glasbo. Mi pa smo se je samo lotili malo drugače.

Kako drugače?

Z malo več energije, malo bolj moderno, tudi naši nastopi niso ravno klasični. Starejši glasbeniki so pozabili, da ob divji polki, ob kateri norimo po odru, na tradicionalen način zaigramo tudi Avsenikovo Slovenijo pa Slakovega Čebelarja. In tako mladi, ki so prišli na Modrijane žurat, slišijo in so navdušeni tudi nad Slakom in Avsenikom ter starejšo glasbo. Igramo vse. Morda pa je vstopnica, da so mladi spet prišli, rock'n'roll pristop k tej glasbi. Mnogi so nam to zelo zamerili, včasih nas sploh ne pozdravijo. Potem gremo sicer mi do njih, a nam le stežka dajo roko. A mi lahko vsakemu pogledamo v oči.

Modrijani ste prijatelji, sorodniki, skupaj ste že dolgo, čeprav ste še mladi.

Poznamo se že dvajset let, družimo se, radi se imamo. Lepo nam je. Delamo, kar čutimo in mislimo. To je lepo. Kolegi smo, več kot prijatelji, smo kot družina. Spoznali smo se pri trinajstih, skupaj smo odraščali, šli skozi vse stiske, težave in preizkušnje. To je zdaj naš kapital. Iskreno si povemo tudi težke besede, smo odkriti, neprizanesljivi, a se ne razbijemo, ostanemo ekipa.

Imate kdaj dovolj vsega, ste izmučeni, utrujeni? Imate dovolj tudi kolegov, s katerimi preživite ogromno časa?

Ja, seveda imam. A potem nas reši muzika. Prideš utrujen in zdelan, a te muzika gor drži. Ker jo imaš rad. Reši te, kadar si utrujen in se ti ne da, kadar imaš vsega dovolj. Glasba te naredi živega in veselega, vedno.

Na koncert ste povabili tudi Challeta Salleta, reperja. Kako pa on sodi tja?

Zelo ga spoštujemo. Challe je iskren, pristen, kot glasbenika ga zelo spoštujem, prav tako njegovega producenta in pisca glasbe Damjana Jovića, sta izredna avtorja. In čisto neobremenjena. Ko smo poklicali Challeta, je rekel, 'ja, absolutno, jaz vas spoštujem'. Mi pa njega. Vse se da, če se hoče. V Sloveniji moramo povezovati. Premajhni smo, da bi vozili vsak po svoje. Povezovati se moramo, sodelovati.

Celoten članek o Blažu Švabu si lahko preberete v 4. številki revije Zarja (21.1.2019).