Ljudje

Ne igrajte se z našo prihodnostjo

Marija Šelek
6. 3. 2019, 05.00
Deli članek:

Podnebna pravičnost pomeni pravico do dostojnega življenja na čistem planetu – za vse ljudi. Člani iniciative Mladi za podnebno pravičnost, ki jih je bilo do nedavnega 25, so zadnji petek v februarju »zagnali motorje«, povabili mlade na uvodni sestanek in jih priklicali kar 120. Ustvarjalna energija na sestanku je ponesla tudi Žano, Voranca in Zorana, ki so se odločili, da hočejo biti del sprememb. Mladi bodo 15. marca tudi v Sloveniji šli na ulice in pokazali, da mislijo resno in da jih skrbi za prihodnost. Apelirajo na šolske kolektive in starše, da mlade spodbujajo in sodelujejo pri aktivnostih za protest. Se bomo še naprej igrali z njihovo prihodnostjo?

Andrej Križ
»Kaj mi bo diploma, če bo čez dvajset let planet uničen?«

Žana Radivo, 17 let. Dijakinja tretjega letnika gimnazije Poljane, sicer iz Ilirske Bistrice, je perfekcionistka, ki teži k odličnemu uspehu in bi rada študirala medicino. Poskuša biti družbeno angažirana in že nekaj časa jo zanima aktivizem na različnih področjih, zdaj pa se je prvič vključila v organizacijo nečesa večjega, kar ji zelo veliko pomeni. »Po eni strani me moti poslušanje o pasivnosti mladih, vendar okoli sebe res vidim precej pasivnih obrazov; nekateri se ne zavedajo, kaj se dogaja okoli njih. Ne želim obsojati, ampak sama s sabo ne bi zdržala, če bi samo zapirala oči. Vem, da je na tem svetu treba spremeniti veliko stvari, in vem, da nikoli ne bomo popolni, a se je za korenite spremembe vredno truditi.«

Voranc Bricelj, 13 let. Sedmošolec iz Ljubljane se poleg šole, za katero pravi, da je problem vseh najstnikov, ukvarja z breakdancem in z razmišljanjem, kako izboljšati svet. Odrašča v družini, kjer je zavest o ponovni uporabi odpadnih materialov visoka, njegova mama iz odpadnih materialov izdeluje trendovske nahrbtnike in tudi Voranc nosi takega. Doma poskušajo čim več reciklirati, zato Voranc ve: »Niso problem samo podnebne spremembe, ampak plastika in vsi materiali za enkratno uporabo, ki gredo potem v smeti in se z njimi nič več ne zgodi. Pozorni moramo biti na več dejavnikov onesnaževanja našega planeta.« Pri njegovem okoljskem aktivizmu ga podpira več učiteljev in pri sošolcih je že začel spodbujati okoljsko zavest.

»Nikakor ni prvi cilj protesta, da je dobro špricati šolo, ampak ni druge možnosti, kot da svetu in Sloveniji povemo, da mislimo resno. Odgovornim bi rad povedal, da ni vse v denarju! Imam občutek, da nobenemu od naših politikov, vodilnih, ne gre za ljudi, niti za okolje, ampak samo za njihov lastni žep. Za to, da Slovenija premalo naredi za okolje, krivim politike, odgovorne. Kaj pa se je zgodilo v zadnjih desetih letih? To, da je Ljubljana zeleno mesto, je premalo. Naš cilj je doseči ves svet, spremeniti svet. Ampak prvi cilj je, da se Slovenija obrne v pravo smer, ki bo pomagala okolju.«

Zoran Fijavž, 24 let. V Ljubljano je na magistrski študij kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti prišel iz Ljutomera. V kotičku njegovih misli že nekaj časa tiči zavedanje, da to, kar se dogaja v svetu, ni prav. »Zdaj pa mi je bila ponujena priložnost, da se o tem ne pogovarjam zgolj znotraj svoje družbe. V okviru iniciative Mladi za podnebno pravičnost lahko delam to, kar mislim, da je prav, in to povem svetu. Na uvodnem sestanku smo se po uvodnih besedah razdelili v manjše skupine in se začeli konkretno pogovarjati o nadaljnjih ukrepih. Vsi so pokazali veliko pripravljenost, vsak je poudaril svoje prednosti in sposobnosti, sestanek je trajal kar tri ure.«

Najbolj pereči ekološki problemi

Zoran: »Lahko govorimo o emisijah v kmetijstvu, energetiki, o načinu pridobivanja energije, o tem, ali zakonodaja spoštuje biodiverziteto, ali imamo vzpostavljene mehanizme, s katerimi lahko na probleme opozarjajo nevladne organizacije in se potem tudi resno jemljejo. Iz evropske družboslovne raziskave je razvidno, da se več kot 90 odstotkov slovenskih državljanov strinja, da se podnebje spreminja in da smo za to krivi ljudje, 70 odstotkov ljudi pri nas pa meni, da bodo posledice podnebnih sprememb slabe. To je paradoks: če se o tem strinjamo, zakaj nič ne naredimo? Torej kolektivni 'aha' moment se je zgodil, zdaj pa si moramo začrtati boje, v katerih lahko realno zmagamo in potem nadaljujemo. Pri čemer neka popolna super strategija, ki bo vse rešila, niti ni potrebna.«

Ste vi ali vaši prijatelji pripravljeni kupovati manj, imeti na primer zastarel telefon?

Voranc: »Vidite, da imam pet let star telefon, ki ga je prej dve leti uporabljala moja mama. Sem razmišljal o nakupu novega, ampak napravo raje nadgrajujem toliko časa, kolikor je mogoče. To pride prav ne samo okolju, ampak tudi meni, ker imam povsem dobro delujočo napravo, pa zanjo nisem zapravil veliko denarja.«

Žana: »Nikoli ne bomo dosegli, da bodo vsi ljudje kupili nekaj, kar je bilo že v uporabi, kupovali stvari brez embalaže ali jedli manj mesa, se vozili s kolesom namesto z avtomobilom itd. Moramo narediti sistemske spremembe. Če pogledamo samo trgovine z izdelki brez embalaže: v Ljubljani premoremo zgolj eno tako trgovino, in če stanuješ na drugem koncu mesta, ne moremo pričakovati, da se bo po kakšen izdelek vsem dalo potovati na drug konec mesta. Treba je poskrbeti, da bodo lahko te trgovine zaslužile dovolj, da si bodo lahko privoščile odpreti trgovino še na kakšni drugi lokaciji. Družba se mora spremeniti v manj potrošniško, da ne bomo vsako leto kupovali novega telefona zgolj zato, ker je na trg prišel nov model, ampak zato, ker ga v resnici potrebujemo. Mislim, da moramo začeti probleme reševati pri sistemu, korporacijah, ne zgolj kazati na posameznike.«

Več v Zarji, št. 10, 5. 3. 2019