Prazniki se v družini Natalije Verboten vedno končajo veselo – z glasbo, saj so tako rekoč vsi v družini glasbeniki. »Imamo kar domači ansambel,« se smeji priljubljena pevka. Največja vrednost družinskih praznikov je zanjo druženje. »Skupaj pripravljamo hrano, krasimo, barvamo pirhe. Največkrat se odločimo za naravne s čebulnimi olupki, letos pa že čakamo Maxa, da nam iz šole prinese še kakšen nasvet za barvanje. Takrat nas obiščeta oba dedka in babici in nam je preprosto lepo. Vsi smo v življenju že imeli težje življenjske preizkušnje, zato znamo toliko bolj ceniti trenutke, ki jih preživimo skupaj.«

Tekst: Katja Božič, foto: Mateja J. Potočnik

Ena Natalijinih najtežjih preizkušenj je bila, ko sta si z možem Dejanom želela ustvariti družino. »Življenje me je obrusilo na različne načine. S pridnostjo in kančkom talenta sem marsikaj dosegla in videla, da si lahko uresničim veliko želja.« Na potek naravnih dogodkov pa ni imela vpliva. Ko je želela zanositi, je imela kar nekaj resnejših težav z zdravjem. Potem pa ju je močno potrla še izguba prvega otročka s spontanim splavom. »Razmišljala sva, da nama starševstvo po naravni poti morda sploh ne bo dano. Ampak zdravljenje je bilo, hvala bogu, uspešno in bila sva presrečna, ko sva dobila Maxa.« Vse to je bilo za Natalijo huda psihična in fizična preizkušnja. »V življenju se je treba prepustiti, stvari se morajo ujeti. Nekatere so ti namenjene, druge ne. Takrat sem se prvič počutila nemočno, ko sem videla, da na zdravstvene težave ne moreš vplivati.« Pomagali so ji razmišljanje o sebi in pogovori z Dejanom. »Kljub stiskam in težkim trenutkom sem optimist. Iz vsake situacije se poskušam nekaj naučiti, vsak zakaj ima svoj zato. Biti moramo ponižni, vsakodnevni dogodki se nam morda zdijo samoumevni, pa niso. Največje bogastvo je v majhnih stvareh, v pozornostih, ki jih izkazujemo drug drugemu. Pa v tem, da te ima nekdo rad, da imaš nekoga, na kogar se lahko nasloniš v dobrih in slabih trenutkih. Če družina deluje, si lahko najsrečnejši človek na svetu.« Ker sta s tako težavo dobila prvega otročiča, si niti mislila nista, da bosta imela še enega. »Oskar nas je presenetil. Takrat sem mislila, da imam gripo – bila sem utrujena, slabo mi je bilo, potem sem začela še bruhati. Ko mi je izostala menstruacija, sem le naredila test in ugotovila, da sem noseča – zdaj pa imam doma štiriletno gripo,« se smeji.

Materinstvo je najodgovornejša vloga. »Težje naloge, kot je materinstvo, v življenju še nisem imela. Svojo vlogo jemljem resno in zelo odgovorno. Pri otrocih pravzaprav nikoli ne veš, pri čem si, včasih te tako preplavijo hormoni, da je težko zadrževati vsa ta čustva. Odkar imam svoje otroke, toliko bolj cenim svoja starša. Zdi se mi, da sta svojo vlogo dobro opravila, da sta me dobro vzgojila. Uporabljam njun način vzgoje in včasih se počutim prav hecno, ker svojima sinovoma govorim iste stvari, kot sem jih slišala od njiju. Celo reakcije starejšega sina, recimo, da sem tečna, ko mu naložim kakšno delo, so podobne mojim. Potem mu povem, da hočem njemu dobro, in kdaj pa kdaj, ko se prav dobro ujameva in pogovarjava, mi reče, da ve, da je to v njegovo dobro in da je prav, da sem kdaj tečna,« se smeji. V poplavi informacij o vzgoji posluša sebe in najbližje. »Trenutno je človeštvo v najhladnejšem obdobju, kar se tiče odnosov. Že za druženje z najbližjimi nimamo časa, kaj šele s prijatelji in znanci. Velikokrat za nasvet vprašam moža. Mene čustva zanesejo v eno ali drugo smer, mož pa zna na situacijo pogledati z distance. Včasih za kak nasvet vprašam tudi starše – moje ali Dejanove, večinoma pa poskušam poslušati notranji občutek in se ravnati po zdravi kmečki logiki.« Najpomembneje je, da sta dečka zdrava. »Niti zavedamo se ne, kako veliko bogastvo je to. Včasih vzamem starejšega sina s seboj na kakšne dobrodelne dogodke. Pred dvema letoma sva recimo šla na pediatrijo UKC Maribor, kjer bolne otroke obišče Božiček in kakšen znan gost, pa so povabili mene. Videl je, da so lahko zgodbe nekaterih otrok žalostne in krute, pediatrijo sva zapustila s solzami v očeh. Na takšne stvari vsi pozabljamo, ampak vsake toliko časa poskušam sebe in svojo družino opomniti, kako srečni smo lahko in da moramo to ceniti.« Z otrokoma skuša preživeti čim več časa. »Če se le da, preživimo skupaj vsako popoldne – ker živimo na deželi, sončne dneve izkoristimo za kratke izlete, radi smo v naravi. In z dvema otrokoma, sploh s fantoma, idej za akcijo ne zmanjka.« Zvečer pa ju pospremi spat s posebnim ritualom – prebere jima pravljice, zmasira noge, vmes pa se pogovorijo o dnevu, ki je za njimi. »Takrat se zelo povežemo.«