Kaj se vendar dogaja pri vas v Italiji? In kako zaskrbljeni bi morali biti ob tem Slovenci?
Situacija pri nas je res zelo dramatična. Desna vlada čedalje učinkoviteje opogumlja ljudi, da razmišljajo s trebuhom – tako kot povsod po svetu. Velika napaka je bila, da smo si tako oddahnili, ko je z oblasti odplaknilo Berlusconija. Ko je odšel, smo mislili, da smo končno svobodni. A kaj ko je vso Italijo okužil s svojim kupljenim novinarstvom, preko katerega je ljudi leta in leta vsak dan bombardiral s svojo inačico resnice. Njegova zapuščina je očitno povsem prepojila državo. Leve stranke, ki so od njega prevzele vajeti, so povsem posvojile njegove tehnike.
Gospodu bunga bunga med drugim očitajo, da je državno politiko spremenil v en sam marketing.
Tako je. In tudi levičarji so se od njega naučili z ljudstvom komunicirati čisto samo še v kratkih stavkih. Ki imajo največ štiri besede, še raje pa samo tri. Recimo: Volite našo stranko! Ali pa: Mi smo najboljši! Temu pri nas po novem rečemo politična debata. Tudi levičarje žene samo še sla po oblasti, oropana vsake vsebine.
Seveda tudi pri nas vemo, o čem govorite …
Ker je tudi levica postala takšna, na zadnjih volitvah preprosto nisem mogla več voliti zanjo. Čeprav sem od osemnajstega leta naprej vedno glasovala za leve stranke! In ker je veliko ljudi razmišljalo tako kot jaz, je zmagala naveza gibanja Pet zvezd in Lige. Tako da nam zdaj vladajo res nepredstavljivo primitivni in brutalni ljudje. Tako je prav danes na naslovnicah časopisov izšel oglas, na katerem čelnik Lige, Matteo Salvini, s kalašnikovom v rokah pozira pod napisom: DOBRO OPREMLJENI ZA EVROPSKE VOLITVE!
Ojoj.
Poleg tega zdaj odprto govorijo o tem, da bi začeli zapirati radijske postaje. Po sredstvih javnega prevoza je čedalje več napadov na tujce – tudi na lastne oči sem tega videla kar nekaj. Naša demokracija je v resni nevarnosti. Salvinijeva Liga je čedalje popularnejša med volivci. Pravzaprav težko razumem zakaj. Vem samo, da ne bom nikoli več ponovila napake, da ne bi volila za levičarje.
Pravijo, da stoji za vsakim dvigom fašizma spodletela leva revolucija. V zadnjih letih levi politiki s svojo brezčutnostjo do socialnih stisk prav hranijo dvig totalitarizma.
Drži, kleč se skriva prav v ekonomski ogroženosti ljudi. In v občutku splošne brezperspektivnosti. Naše gospodarske težave so tako velike, da državljane čedalje bolj grabi groza. Za povrh smo Italijani precej razvajeni. Od druge svetovne vojne naprej smo se navadili, da so naša življenja subvencionirana z velikimi količinami denarja iz tujine. Najprej v sklopu Marshallovega načrta, potem preko subvencij EU. Danes nismo v industriji niti približno sposobni tekmovati s Kitajci in nizkimi mezdami njihovih delavcev. Poskusili smo se okleniti turizma, a nam je velemesta spremenil v orjaške bolšje trge. In pri vseh teh težavah je seveda najlažje reči: Ne, problem nismo mi! Problem so vsi ti prišleki od drugod!
Črnci so problem, ne pa bankirji in politiki!
Natanko tako razmišljajo ljudje, ko razmišljajo s trebuhom. Ampak najbrž niso begunci krivi, da sta globalizacija in digitalizacija povsem spodkopali naše gospodarstvo, kajne? Kot najbrž tudi niso krivi, da smo tako dolgo odlašali z reformami. In da še vedno odlašamo, saj si raje zatiskamo oči in iščemo zunanjega sovražnika.
Odlično povedano.
Salvini ima prav, ko govori, da je treba begunsko breme pravičneje porazdeliti tudi med preostalimi državami EU. A begunci bodo prihajali ne glede na to, kako surovo ravnamo z njimi. Recimo, da bi se vi nocoj sredi noči zbudili v goreči hiši. Kaj bi storili? Bi ostali v njej, ker vas zunaj čakajo ljudje s puškami v rokah? Ne, če gori, pač pobegneš. In beguncem je zagorela hiša.
V Libiji in še kje so zdaj tržnice s sužnji precej običajna stvar.
Poleg tega ti ubogi ljudje bežijo pred vojnami, ki smo jih zanetili mi na zahodu. In čisto brez vsega so ostali tudi zato, ker smo jim zahodnjaki dolgo kradli. A na ta način je seveda zelo neprijetno razmišljati. Ljudje v Italiji so pod to zadnjo vlado postali surovi, zelo surovi. Očitno čutijo, da lahko po mili volji zakričijo, karkoli jim brbota po trebuhu. Poleg tega poznajo čedalje manj sramu. Lahko samo upam, da se bodo te brezsramne surovosti kmalu naveličali. Da bodo spoznali, kakšno škodo povzroča njihovi duši. Človeška bitja preprosto nismo narejena za to, da bi bila daljši čas surova.
Ko sva že pri surovosti, v nedavnem uvodniku je cenjena kolegica Sonja Grizila pisala o tem, kako je s prijatelji obiskala Gonars, kjer je med vojno stalo precej brutalno koncentracijsko taborišče. Prav ostrmel sem, ko sem prebral, da niso nikjer našli nobenega obeležja. In da so jih lokalci v glavnem le zabodeno gledali, ko so jih vprašali za pot do bivšega taborišča. Kot da ne bi imeli pojma, o čem govorijo.
Žal lahko brez težav verjamem. Še posebej za italijanske mlade se zdi, da nimajo sploh nobenega pojma o tem, kaj se je dogajalo med fašizmom. Ali pa če so slučajno kaj slišali, vse skupaj vzamejo kot zabavno legendo. Boris Pahor se je boril, da bi v Gonarsu v opomin prihajajočim rodovom postavili spomenik. To se ni zgodilo, mu je pa vsaj uspelo preprečiti načrt mestne oblasti, ki je tam dejansko hotela postaviti nakupovalni center. Kako žalostno. A vse to je le odraz neke veliko splošnejše bolezni. Pogosto se mi zdi, da so prebivalci Italije tako nedorasli in otročji, da hrepenijo po močnem očetu, ki bo namesto njih rešil vse njihove težave.
No, Mussolini je že trdil nekaj podobnega. Dahnil je tudi: Resnica je, da so ljudje naveličani svobode. Odgovoriti morava še na drugo polovico mojega uvodnega vprašanja. In sicer: kako zaskrbljeni moramo biti ob vseh teh vašem brbotanju Slovenci?
Hm, mislim da novodobnih fašistov niti ne zanimate tako zelo. Vsaj upam. Poleg tega ste kljub temu, da ste majhni, precej močni. Izborili ste si neodvisnost. Marsikdo od fašistov vas itak vidi kot del superiorne bele rase, ki se mora skupaj boriti proti črnim prišlekom. Slovenci ste zelo izobraženi ljudje. Mi v Italiji nismo več – no, vsekakor smo mnogo manj, kot smo bili.
Pravite, da smo Slovenci v pavšalu bolj izobraženi kot Italijani?
Da. Nedvomno. Tega ne govorim, da bi vam laskala.
A glavno junakinjo vašega romana ob bližanju meji s Slovenijo oče vseeno posvari, da se proti vzhodu razteza hudičevo kraljestvo. Ki se ga velja za vsako ceno izogibati.
To seveda reče v šaljivem, ironičnem duhu. Je pa res, da so med preprostejšimi ljudmi nacionalistična čustva še vedno zelo prisotna. Ko sem v Furlaniji obiskovala osnovno šolo, si slovenska sošolka iz Benečije v javnosti ni upala govoriti slovensko.
Tudi sami ste napol Slovenka. Vaš oče je kot odvetnik dolgo zastopal zamejske Slovence.
Drži. Vendar je umrl, ko sem imela trinajst let, tako da dolgo nisem mogla povsem osvojiti vsega, česar me je učil. To sem lahko storila šele kasneje, ko sem se odselila v Padovo in Bologno. Tudi slovensko sem se začela učiti šele v zadnjem času. A začutila sem močno potrebo, da raziščem svoje korenine. Zato me čedalje bolj vleče na vzhod, k vam.
In kako se počutite v Sloveniji?
Čudovito. Za zdaj dovolj dobro za oceno poznam samo Ljubljano, ki se mi zdi krasno mesto, polno samozavestnih in podjetnih mladih ljudi. Neverjetno, kako ste mladi – pri nas v Italiji je prebivalstvo tako postarano, da imajo pogosto za mlado mene, ki jih imam že krepko čez štirideset. Poleg tega ste, kot rečeno, neverjetno izobraženi, večina vas govori več jezikov … Ne dvomim, da boste v obdobju, ki prihaja, v svetu pustili jasen pečat.
Več v reviji Zarja št. 20, 14. 5. 2019.
