Profesor Ferfila je izjemno strasten človek. Strasten in glasen. Ima gromek glas in gromek smeh. Govori hitro, prekipevajoče, s polno informacij. Če je komu jasen pogled na svet in dogajanje v njem, na vzroke in posledice, je njemu. Proučuje ga kot ekonomist, politolog, zadnja leta ga zanima muslimanski svet. Je strasten popotnik, stvari hoče videti na lastne oči, govoriti z ljudmi iz države, ki jo raziskuje. O državah, ki jih je natančno spoznaval, je napisal več kot 40 knjig. Pogovarjati se z njim je neskončno poučno. In zanimivo. Ter glasno.
Pred kratkim ste se vrnili s potovanja. Koliko držav ste prepotovali, preučili, o njih napisali knjige?
Zadnja štiri leta se ukvarjam izključno z muslimanskim svetom. Z njihovimi vojnami, z muslimansko Azijo, Afriko, Bližnjim vzhodom. Povsod sem že bil, zdaj si izberem eno celino, eno regijo in jo proučim do konca. Muslimanska regija je bila aktualna, ko je bila Islamska država, in bo morda spet, ko bodo Američani napadli Iran, kar se verjetno kar približuje. Pojavljajo se incidenti, Američani so umaknili diplomate, katastrofa, ki se bo takrat zgodila, bo, da bomo imeli strahovit porast terorizma v Evropi, morda tudi v Sloveniji. Ta regija se s porazom Islamske države umika s svetovnega prizorišča, a za napad na Iran je kar nekaj strateških razlogov – izredno močan Izrael, napol podrta Sirija in Irak, Iran na kolenih zaradi dolgoletnih sankcij ... Situacija za napad je izjemno ugodna, a ponovila se bo zgodba Afganistana, Iraka, Sirije – z ameriško mašinerijo lahko državo osvojiš v 14 dneh. Iran bodo zbombardirali, a posledice bodo potem dolgotrajne: milijoni mrtvih, milijoni beguncev, stotine tisoče milijard denarja, vrženega v vojne. Če bo to še ena vojna, bo to še ena tragedija. Kar nekaj indikatorjev je, da lahko pride do nje.
Torej Trump ne grozi tja v tri dni, ne opleta samo z jezikom?
Trump se je vse življenje ukvarjal z dvema stvarema: eno so ženske, drugo so nepremičnine. O drugih stvareh nima pojma. Njegova težava je, da ima zelo posebne svetovalce. Pri trgovinski vojni z Evropo in Kitajsko mu svetuje t. i. »ekonomski nacionalist« Kudlow, njegov najbolj butasti svetovalec pa je varnostni svetovalec Bolton, ki je zamenjal generala – že generali niso pretirano pametni, ta je pa še slabši od generalov. Zato je možnost napada na Iran večja. Po izraelskem naroku je morda že naročil bombardiranje Irana. To bo morda na kratko ustavilo jedrski proces, a povzročilo porast terorizma. In Iran bo poskusil spet narediti jedrsko bombo, saj je to pravzaprav po vzoru Severne Koreje, Pakistana in Indije znak nedotakljivosti, čeprav tudi to ne pomeni absolutne varnosti.
Kakšne posledice bo imela carinska vojna s Kitajci?
Kitajci dejansko preplavljajo svet. Pred kratkim sem bil v centralni Aziji, v Tadžikistanu in Turkmenistanu, to so poti, kjer je tisočletja potekala svilnata pot, in prav tu poteka pot Kitajske proti Evropi, s tem da so v ta prodor zaobjeli tudi Afriko, Južno Ameriko, gre za briljantno strategijo pohoda Kitajske na svetovni oder. Za zdaj je videti – kljub temu da se kopiči kitajski javni dolg, a stvari še niso kritične, Kitajci so namreč številčno (1,4 milijarde ljudi) in kapitalsko, finančno neomejeni – da so pri predoru zelo uspešni. Pod Trumpom je nastopila panika, kako ustaviti Kitajsko, v nacionalni varnostni strategiji sta zabeleženi kot glavna nasprotnika ZDA Kitajska in Rusija, a mislim, da so stvari šle predaleč. V azijskem »bloku« totalno dominira Kitajska, tu sta še Indija in Japonska, v nekaterih segmentih sodelujejo – v varnostnih in ekonomskih. Če se bo ta blok še tesneje povezal, bo neustavljiv, Evropa in Amerika, ki sta v medsebojni konfrontaciji, se mu ne bosta mogli dolgo upirati. Pričakujem, da bo 21. stoletje stoletje Azije. Včasih smo govorili o zahodnem kolonializmu, zdaj bo nastopil vzhodni. Naše Gorenje je že kitajsko, imamo japonske robotske tovarne, samo še Indijci pridejo, pa bomo v stoletju azijskega kolonializma – globalizacija, ki so jo začele najbolj razvite, napredne zahodne države, zdaj pa so doumele pravila igre azijske države in počasi preplavljajo Evropo in Zahod.
Kaj pa lahko Kitajci naredijo v tej carinski vojni, gotovo imajo kakšne protiukrepe na zalogi?
A, seveda. Kitajski izvoz je v 90 odstotkih visoka tehnologija, vse ameriške tovarne vgrajujejo kitajske komponente – če bi se to ustavilo, se ameriško gospodarstvo ustavi v trenutku. Kitajci imajo za 1300 milijard ameriških obveznic, če to vržejo na trg, ameriški dolar strmoglavi. Sicer tudi v njihovo škodo, a stresla bi se celotna svetovna trgovina. Azijski trg ves čas gradi svojo finančno in varnostno strukturo. Kitajci so ocenili, da se splača razvijati električne avtomobile. Tako kot s Huawejem bodo skušali dominirati svetu s telekomunikacijami in avtomobilsko industrijo. Imajo najsodobnejše in najhitrejše vlake, zdaj gradijo hitre proge v Indoneziji. Njihova tehnologija je vrhunska. Na zadnjem kongresu komunistične partije so poudarili kakovost, ne količino, popolne izdelke, ki se ne kvarijo. Kolonizirali bodo celoten svet, od Slovenije, Evrope do Amerike ...
Kako bo to spremenilo svet? Kakšna je prihodnost, kaj nas čaka?
Moramo se navaditi. Tradicija kitajskih manjšin po svetu je takšna, da jih skoraj ne opaziš. A zdaj je ta manjšina že kar velika in se jo opazi. Evropa bo prisiljena sprejeti strategijo glede Kitajske, sodelovati z njo, a neke enakopravne pozicije s Kitajsko ni. Evropa ima razdrobljena gospodarstva, vojsko, Kitajska pa je kolos, 1,4 milijarde ljudi, s prefinjenim ekonomskim in političnim sistemom. Imamo tri velike velesile, ki so preučevale svet: Ameriko, Rusijo in Kitajsko, ki so videle, kam je pripeljal socializem. Evropa se obotavlja s pridružitvijo ameriški prepovedi uporabe Huaweja, zdaj ga še dopušča. Evropa tesno sodeluje s Kitajsko. Grčija in Italija sta prodali pristanišča Kitajcem. A tudi v ameriške države so Kitajci investirali stotine milijard dolarjev – Američani torej prepovedujejo drugim, kar so sami že konzumirali. A Trump ima velike šanse, da bo še enkrat izvoljen. Ekonomski nacionalizem je za zdaj dobičkonosen, Amerika ima visoko stopnjo gospodarske rasti. Vprašanje pa je, ali je ekonomsko dobičkonosna vloga globalnega svetovnega policaja, ki jo igra od prve svetovne vojne naprej. Morda ni, morda je bolje, da se povleče nazaj. Amerika zapušča svetovni oder, nanj pa vstopa Kitajska, v kombinaciji z Rusijo, tu se gibljeta še Japonska in Indija – če se bosta priključili temu bloku, imamo strahotno azijsko razvojno grupacijo, ki bo dominirala svetu.
Celoten pogovor s prof. dr. Bogomilom Ferfilo si lahko preberete v 23. številki revije Zarja (4.6.2019).
