Prav temu se posvečamo tokrat v pogovoru z dr. Petrom Glavičem, nekdanjim članom državnega sveta, zaslužnim profesorjem na Univerzi v Mariboru in prejemnikom nagrade RS za življenjsko delo v visokem šolstvu. Poživljujoče kremeniti in pri izbiri besed natančni gospod s sodelavci že leta intenzivno spremlja dogajanje in zbira gradivo o »sanaciji« slovenskih bank. In po njegovem je zadnji čas, da se začnemo vsi skupaj ukvarjati z vprašanjem: Kdo in kdaj bo v Sloveniji strokovno, moralno in zlasti kazensko odgovarjal za usodno ropanje lastnega prebivalstva?
Je rop stoletja preveč bombastičen opis za to, kar se je zgodilo?
Ne, nikakor ne. Kajti zgodilo se je natanko to. V resnici sploh ne gre »samo« za tistih pet milijard, ki so nam jih neposredno ukradli. Gre za to, da so nam s celim manevrom dokončno spodkopali gospodarsko moč. Trajno so nas uničili. Saj zdaj sploh nimamo več bank! Brez gospodarske suverenosti pa tudi politične ne more biti. Tipičen dokaz je to, kako se zdaj obnaša Šarec.
Zakaj tako pravite?
Po tem, ko je bil na sporedu dokumentarec Brezno, je izrazil jasno nasprotovanje prodaji še naše zadnje banke, torej Abanke. Čez nekaj dni pa je obrnil ploščo in samo ponižno sklonil glavo. Pritiski od zgoraj, torej iz tujine, so bili premočni.
Ko smo se jih spravili tako samomorilsko sanirati, naj bi bile naše banke v bistveno boljšem stanju kot recimo slovita Deutsche bank …
Drži, po ugledni raziskavi EvroPlus monitor je bila Slovenija po odpornosti proti finančnim šokom leta 2011 in 2012 na drugem mestu v evro območju. Leta 2013 pa celo na prvem! Mnoge nemške in druge velike evropske banke so bile v neprimerno slabšem stanju. Ampak kdo bi si upal takrat stopiti do Angele Merkel in ji veleti: »Zdaj boste Nemci svoje banke najprej umetno razvrednotili, nakar boste vanje zmetali gromozanske količine denarja, da jih boste lahko na koncu za nekje tretjino realne vrednosti prodali tujemu kapitalu.«
Koliko ste v tem procesu izgubili osebno vi?
Z ženo sva v delnice NKBM vložila okrog sedem tisoč evrov. Ko sva se odločala za nakup, naju je vodil naš tradicionalni samoupravni lastniški spomin. Razmišljala sva nekako takole: »To je naša banka. Slovenci smo bili dolgo lastniki svojega premoženja, zdaj pa naj bi ga kar razprodali? Ne, to mora ostati naše!«
Ko sta se odločala za to naložbo, sta si predstavljala, da bi se lahko zgodilo kaj podobnega, kot se je potem? Torej da vaju bodo razlastili na celi črti?
Ne. O ne, kje pa! Kaj šele da bi naju razlastili, ne da bi sploh naredili ustrezno bilanco. Če bi nama leta 2007 kdo namignil kaj podobnega, bi ga imela za norega. Kdo bi lahko takrat napovedal, da bo naša država sama strmoglavila vrednost svojega premoženja?
A vi trdite, da so naši oblastniki storili natanko to.
Tako, in sicer s posebnimi manevri izdajanja gromozanske količine novih, šokantno podcenjenih delnic NKBM. Ker celo po tem še niso mogli izračunati pogojev za razlastitev, so se v Bruslju spomnili, naj na te delnice nabijejo še obresti … Češ da gre v resnici za posojilo države. In so naši prikimali in na vse skupaj nabili še nepojmljivih deset odstotkov letnih obresti. No, po tem so bile delnice končno vredne manj kot evro. In ker se je v zraku tako vohala kri, je njihova vrednost do konca leta padla na 0,1 evra.
Vidva z ženo pa sta ob nakupu zanje odštela 27 evrov.
Ne samo midva. Zgolj delnice NKBM je kupilo 106.000 Slovencev. Njihova povprečna vloga je bila 1380 evrov. Ko je banka zašla v težave, nam je država vsem drugim lastnikom prepovedala dokapitalizacijo. Kako bizarno. Najprej so nam prepovedali dokapitalizacijo, potem pa so rekli: »Ker banke niste dokapitalizirali, je njena bilanca zdaj tako negativna, da boste izgubili vse.«
Prav res bizarno. Se je kaj podobnega zgodilo še kje drugje?
Ne, nikjer. (Iz mape potegne lično izrisano tabelo z datumskim pregledom sanacij bank po vseh evropskih državah.) Kot lahko vidite, v končni oceni samo pri Sloveniji bode v oči oznaka »wiped out«, ki pomeni popoln izbris malih delničarjev. Ob tem se moramo seveda vprašati: le zakaj ni česa podobnega storila nobena druga država?
No, zakaj?
Hja, ker ni očitno nobena druga dovolj nora! Po taki potezi namreč ljudje ne morejo več zaupati v domači kapitalski trg. Torej v domače delnice in obveznice. Celo v Italiji, kjer so banke v bistveno slabšem stanju, državi ne pride na misel, da bi razlastila delničarje. Ker ji je jasno, da po tem naslednjič ne bo več dobila takih norcev, da bi bili pripravljeni vlagati!
Pa saj bi moral biti človek res nor, ko pa očitno živimo v čistem brezpravju, kjer se lahko komurkoli kadarkoli zgodi karkoli …
Naj zelo konkretno ponazorim. Leta 2007 so ob objavi ponudbe za nakup delnic NKBM slovenske fizične osebe prijavile za 700 milijonov vlog, čeprav jih je bilo na voljo samo za 150 milijonov. Ko so lani po enakem principu prodajali NLB – no, koliko mislite, da so dobili ljudskih vlog?
Če se prav spomnim, tam nekje okrog 20 milijonov.
No, vidite! Lahko dobimo še jasnejši dokaz, da smo leta 2007 ljudje še zaupali v državo, zdaj pa niti približno več? Lani sem ob prodaji NLB ženi predlagal, da bi vseeno vložila vsaj kakih tisoč evrov. Pa je samo odkimala: »Ni šans! Ne bova več metala denarja stran. Dovolj sva že izgubila.«
Sami ste kljub tako grozljivim izkušnjam z NKBM vseeno hoteli vložiti v NLB?
Sem. Ker zadeve skrbno spremljam, sem vedel, da je banka tako podcenjena, da je dobiček zagotovljen. Vrednost banke je potem v enem letu prav res narasla za 20 odstotkov, delničarji pa so uplenili še neverjetnih deset odstotkov dividend. Nič čudnega, da so člani bančne uprave tako veseljaško investirali v nakup. Zaupanje navadnih Slovencev pa je bilo žal že tako okrnjeno, da so raje pustili, da so se pri vsem skupaj še enkrat več omastili tuji vlagatelji.
Tudi tisti, ki so za bagatelo pobasali številna naša nekoč paradna podjetja.
Drži, tudi dogajanje na borzi je pokazalo, kako škodljiva je bila potvorjena sanacija bank. Borzni indeks naših podjetij vse do danes ni dosegel vrednosti iz leta 2005. Nemški borzni indeks Dax in ameriški indeks SP 500 sta v tem obdobju več kot podvojila vrednost. Tako so na Ljubljanski borzi slovenska podjetja, merjena z razmerjem med ceno delnice in dobičkom nanjo, zdaj med najcenejšimi v Evropi. Cenejša so samo v Rusiji! In drznem si napovedati, da ne bo tudi v prihodnje nič bolje. Na koncu koncev se bomo v srdito globalno gospodarsko bitko proti puškam in topovom čedalje bolj podajali z loki in sulicami.
Srhljivo slikovit opis. Zakaj tako pravite?
Poglejte, na Evropskem inovacijskem semaforju smo lani že padli iz druge jakostne skupine v tretjo. Naše mesto so zasedli Estonci, prehiteli pa so nas tudi Čehi in Portugalci. Naš padec je bil v preteklem letu primerljiv samo z Romunijo. Bi si lahko kaj takega včasih sploh predstavljali? A to je logična posledica našega krčevitega varčevanja pri vlaganju v razvoj. Varčevati pa bomo čedalje bolj morali. Leta 2008 smo za obresti javnega dolga plačevali 300 milijonov evrov na leto, zdaj plačujemo malo pod milijardo – vmes pa je bilo tudi že čez milijardo. Samo za obresti!
Dolg pa je tako narasel tudi in predvsem zaradi sanacije bank.
Ja pomislite vendar, kaj smo dejansko napravili! Kako noro je bilo, da smo se divje zadolžili za dokapitalizacijo bank, ki smo jih potem močno pod ceno prodali! In od kod mislite, da jemljemo za vse te obresti, ki jih moramo sedaj plačevati? Pač toliko manj vlagamo v znanost, šolstvo in podobne javne dobrine. Zakaj mislite, da so naše pokojnine padle s 75 odstotkov povprečne plače na 58 odstotkov? Če sploh ne omenimo, kaj se bo zgodilo vsem našim delavcem v podjetjih, ki jih je poceni prevzel tuji kapital. Nove lastnike bo seveda zanimal izključno profit. Kar pomeni odpuščanja in zniževanje plač, saj bodo podjetja odgovarjala čisto samo svojim delničarjem iz tujine. Kakšne vzvode imamo sploh še na voljo, da preprečimo, da bodo iz nas naredili narod poceni delovne sile, ki bo po tem konkuriral raznim Romunom in Slovakom?
Aha, zato ste prej rekli, da lahko brez ekonomske suverenosti tudi o politični samo sanjamo …
Spomnite se, kakšna Indija Koromandija je bila nekoč Slovenija proti, denimo, Češki. Ki nas je vmes dejansko prehitela po kupni moči. Saj lahko sami vidite, kako sedaj po našem gospodarstvu stegujejo lovke celo Madžari in Hrvati. Kam smo prišli! Postali smo hlapci. Že danes pod pragom revščine živi tako velik delež Slovencev, da bi bilo to včasih povsem nepredstavljivo.
Ampak če človek spremlja javno debato, lahko sliši skoraj same cvetke o tem, kako krasno da nam je. Rekordna gospodarska rast in navdušujoče nizka stopnja brezposelnosti – bolje da nam pravzaprav ni šlo še nikoli …
Drži, da imamo visoke stopnje rasti. A kaj ko ta v resnici koristi zelo ozkemu krogu. Poleg tega nam že dolgo zelo slabo raste produktivnost. Ta pa je ključna. Slovenska rast čedalje bolj temelji na pridnosti ljudi, ki cele dneve garajo za obupno plačo. Pravo blagostanje modernim družbam prinašajo panoge z visoko dodano vrednostjo, ki temelji na izobraženi delovni sili in investicijah v inovacije. A od kod boš vzel denar za to, če ga nimaš in si osedlan še s čedalje višjimi obrestmi? Za univerze že danes ni več denarja. Dividende od uspešnega poslovanja pa se bodo po novem stekale ven, v Ameriko in v evropsko banko EBRD.
Pravite, da so torej ti naši ostanki kakovosti življenja še nekje zadnja fatamorgana na podlagi naših preteklih uspehov?
Tako, zdaj nas ravno še nekje pustijo pri miru. Pri tem jih vodi logika: »Počasi jim zategujmo zanko okoli vratu – ampak ne preveč, da lahko v miru pokupimo še ostanke vsega, kar je na voljo!« Ko bomo vse dokončno razprodali, pa se bodo začeli stopnjevati pritiski.
Več v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.
